Danes se poslavljamo od našega najmlajšega slikarja, ki je slikal z usti, Gregorja Janežiča. Močno nas je pretresla njegova prerana smrt. A vendar se ne bomo nikoli dokončno poslovili. Gregor, vedrega pogleda, iskrivega duha, poln načrtov in neuklonljive volje za uresničevanje svojega nedavno odkritega poslanstva v slikanju, za katerega je v polnosti živel zadnji dve leti … za vedno ostaja v našem spominu. Živi v srcih vseh, ki smo ga osebno poznali, in v svojih slikarskih delih, s katerimi je vtisnil neizbrisen pečat našemu svetu. Z njimi bo vidno živel naprej med širšo javnostjo - tudi v družbi naših slikarjev na skupinskih likovnih razstavah, ki jih bomo v Založbi UNSU še organizirali.
Hvala, Gregor, za vse dragocene skupne trenutke, za vse bogastvo človeške topline in srčnosti, ki si ju izžareval, za vsako radost, ki si jo v nas zanetil z lepoto svojih slik in vidnim napredkom pri razvijanju slikarskega talenta.
Počivaj v miru.
Bilo je maja 2018, ko smo na Založbo UNSU prejeli novico, da imamo v Sloveniji novega mladega in perspektivnega slikarja Gregorja Janežiča, ki želi postati štipendist Mednarodnega združenja umetnikov, ki slikajo z usti ali nogami. Že septembra istega leta je Gregor z nami sodeloval na likovni delavnici slovenskih slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami, v Zgodovinskem atriju Mestne hiše v Ljubljani, leto zatem pa je že - kot štipendist VDMFK - na skupinski likovni razstavi naših slikarjev v avli Ministrstva za kulturo v Ljubljani na ogled postavil tri svoja dela ...
Nekaj spominov na našega slikarja z najkrajšim stažem v VDMFK, ki je svoj talent prepričljivo izkazal že v prvem letu svojega delovanja pod okriljem tega združenja, delimo na povezavi:
Gregorja sta k začetku slikarske poti vztrajno vzpodbujala naša priznana slikarja, polnopravna člana VDMFK, Vojko Gašperut Gašper in Benjamin Žnidaršič Beno, ki sta bila tudi njegova velika vzornika. Svoje spomine na mladega slikarskega kolega sta takole strnila:
Slovensko združenje slikarjev, ki slikamo z usti ali nogami in smo del mednarodnega združenja VDMFK, je te dni pretresla novica, da smo izgubili štipendista in prijatelja Gregorja Janežiča.
Pred nesrečnim skokom v vodo je bil obetaven športnik, po nesreči, ki ga je prikovala na invalidski voziček, pa je potreboval kar nekaj let, da se je na naše prigovarjanje in spodbujanje odločil, da bo poskusil slikati z usti. Leta 2016 je na likovni delavnici, ki jo vsako leto organizira Društvo paraplegikov jugozahodne Štajerske, prvič aktivno sodeloval kot slikar.
Ostala sva v stikih, največkrat prek telefona, na likovnih delavnicah, razstavah, ki jih je organizirala Založba UNSU.
Upošteval si moj nasvet, Gregor, in poiskal mentorja. Kmalu si ugotovil, da lahko in zmoreš slikati, da te to veseli, ti daje novo energijo, ki te ponese stran od vsakdanjih problemov, ki so vezani na invalidnost in invalidski voziček.
S pomočjo mentorjev si spoznaval zakonitosti in tehniko slikanja. Nastajale so lepe in barvite slike, ki si jih ustvaril s čopičem v ustih. Slikanje z usti je postalo tvoja strast in pot k uspehom.
Kakovost tvojih slik ti je omogočila, da si leta 2019 postal štipendist Mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami. To je bilo lepo priznanje tebi in dokaz, da se je trdo delo izplačalo. Nekaj tvojih del je bilo tudi izbranih za reprodukcije. Ta tvoj uspeh je prinesel zadovoljstvo tudi tvoji mami in očetu, ki sta ti ves čas stala ob strani, meni osebno in ostalim slovenskim slikarjem, ki smo povezani v VDMFK. Navdušen sem bil nad tem, kako hitro se je pokazal tvoj talent, ki si ga razvijal s trdim in zavzetim delom, čeprav si s samim začetkom slikanja dolgo okleval.
Gregor, bil si tako vesel in srčen fant, z močno oporo mame in očeta, ki sta te povsod spremljala. Vedno sem se veselil srečanja s tabo. Čeprav si bil z nami kratek čas, pa si zapustil za sabo močan pečat. Pogrešali te bomo na naših srečanjih, delavnicah in razstavah.
Upam, da boš postal vzgled marsikateremu mlademu človeku, ki ga je invalidnost prikovala na voziček, da bo znal v sebi poiskati svoj talent.
Vojko Gašperut
Ko sva se pred leti z Gregorjem Janežičem spoznala v Pacugu na obnovitveni rehabilitaciji, sem takoj pomislil, da je v fantu skrit slikarski talent. Sicer sva se pred tem nekajkrat bežno srečala, vendar na obnovitveni rehabilitaciji je več časa za pogovor. Začel sem ga prepričevati, da lahko kljub svoji invalidnosti v svojem življenju marsikaj naredi. “Za začetek lahko začneš slikati,” sem mu rekel. Navihano se mi je smejal in videl sem, da dvomi v svoje sposobnosti. Ko sem slikal, me je opazoval in spraševal.
Kmalu zatem smo dobili vabilo za delavnico likovnikov invalidov v Celju. Poklical me je in prosil, če lahko s seboj prinesem svoje rezervno slikarsko stojalo, da bi tudi on poskusil slikati z usti. Ko sem prišel na delovni prostor, me je že čakal, čutilo se je njegovo vznemirjenje. Začel je slikati in od takrat ni nikoli več nehal.
Verjetno sem bil jaz takrat bolj vesel kot on, nisem pa niti slutil, kaj bo to pomenilo njemu in s kakšnim entuziazmom se bo lotil slikanja z usti. Vse se je naenkrat spremenilo, zanimalo ga je vse o slikanju, življenje je dobilo svoj smisel.
Ko sem izvedel žalostno novico, da Gregorja ni fizično več med nami, sem za trenutek onemel in solze so se kar same potočile iz oči. Njegova podoba ostaja živa in njegov nasmeh je vedno bolj jasen, ko pomislim nanj in na njegova zlata starša Slavico in Jožeta. Koliko lepih večerov smo skupaj preživeli. Ne bo jih več! Vendar Gregorja nikoli ne bom pozabil, vedno bom s spoštovanjem ohranjal spomin nanj in na njegovo slikarsko delo, ki pušča neizbrisen in trajen pečat.
Benjamin Žnidaršič