Kot večino kolegov jo je motivno najbolj pritegnila narava, kjer je našla največ navdiha. Slikovitost rodne ilirskobistriške pokrajine jo je močno prevzela skozi slikarske oči. Tako lahko na njenih upodobitvah spoznavamo znane vedute, pa tudi neznane kotičke, kjer je še moč najti tišino narave. V želji, da osvoji globino, v katero pelje gledalčev pogled, se rada prepušča vodnemu toku, kajti ravno voda je tista, ki jo tudi po slikarski plati zelo privlači. Rada slika drevesa, stoletne osamelce, gmajne, travnike in opazuje spokojne rečne bregove z vrbami. Drevo ji pomeni simbol življenja in v vsakem lahko najde zgodbo in sporočilo. Kdaj drugič jo prevzamejo obzorja in poti, ki vodijo v neznano. Tudi skrivnostno Cerkniško jezero je pritegnilo njeno pozornost, saj se mu je odzvala v številnih podobah.
Na platnih Dragice Sušanj je zaznati neko posebno atmosfero mirovanja, mehkobo in toploto zlatoožarjene zime, blagega pomladnega vetra ali jesenskega oblačnega neba, ki se spušča na pokrajino. Tako kot se narava spreminja skozi letne čase v igri svetlobe, sence in barv, tako zgovoren je tudi slikarkin odgovor na videno in doživeto. Ena sama izbrana barva ali motiv ji lahko ponudi nešteto različic – kot na primer, v upodobitvah osamelega čolna, ki je obmiroval sredi morske gladine. Barvna paleta, ki jo uporablja, je kljub temu raznolika, podvržena spontanemu občutenju: od mehkobnih pastelnih tonov do živahnejših poudarkov. Poteze čopiča so izrazno polne, odločne, pogosto široke, nanašanje barv je krepko, snovno in dinamično. Z igrivim, a premišljenim plastenjem barv dosega plastičnost in globino. Na ta način postajajo površine in ploskve razslojene v vrsto barvnih raziskovanj, ki zaživijo v neštetih odtenkih. Panoramski krajinski izrazi v trenutku prenosa v sliko ne postanejo privlačni le kot odslikava realnosti, temveč tudi kot doživet spomin in zapis nekega časa.
Dragica Sušanj ustvarja v glavnem v tehniki olja na platno, blizu pa sta ji tudi risba in grafika. Njena likovna govorica je slogovno in pripovedno razgibana. Realizem se preveša v lirični ekspresionizem, ta pa jo občasno vodi celo v abstraktnejše izražanje. Poleg klasične slikarske teme krajine, jo zanima tudi tihožitje, ki mu posveča veliko naklonjenost. Naslikala je vrsto nežnih cvetnih kompozicij, ki razkrivajo njen čustven odnos do narave in sveta. Prepričala nas bo, kako preprosto in čudovito je lahko poljsko cvetje ali pravkar utrgane sončnice z domačega vrta.
Slikarstvo Dragice Sušanj se z vsakim novim delom vedno bolj polno uresničuje. Odločila se je, da bo vztrajala naprej in se z veseljem predajala novim znanjem in barvam. Njena dela je bilo moč videti na različnih skupinskih in samostojnih razstavah po vsej Sloveniji, tako pod okriljem likovnih dejavnosti in predstavitev pri Zvezi paraplegikov Slovenije kot tudi prek Mednarodnega združenja umetnikov, ki slikajo z usti ali nogami, katerega štipendistka je postala v letu 2006.
Polona Škodič, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka
(ob razstavi Mehkoba in toplota v Muzeju Občine Šenčur, junija 2007)
