O slikarstvu Tine Pavlovič je uvodoma potrebno zapisati, da je tudi spričo raziskovalnega duha in samega procesa spoznavanja z mitjejem prelet celotnega dosedanjega opusa razumljivo podvržen oscilaciji in heterogenosti. A prav skozi postopno opuščanje tradicionalno naravnane, impresionistično nadihnjene poteze in motivike, lahko – plast za plastjo – postopno odkrivamo prave potenciale avtorice.
V trenutnem ustvarjanju avtorica - očitno v težnji jasne dikcije - poteze čopiča zakrije in postavlja težišče na motivni izbor ter kompozicijski izrez. Barvna paleta avtoričinih slik ubira široko pot in se razpenja od komplementarno kontrastnih barvnih kombinacij do skoraj monokromnih. Nakazuje pa se tudi spoznavanje z zahtevnejšimi likovnimi principi, kot so denimo tonska razgibanost, barvna perspektiva in sestavljena kompozicija.
V pestrem slikarskem udejstvovanju je Tina Pavlovič izbrusila čopič in od mentorsko navdihnjene, dramatične širokopoteznosti dospela na avtorsko raven, kjer tehnična dovršenost že premaguje zagate in dovoljuje, da slikarka smelo snuje odseve notranjih vzgibov. Stičišče likovnih prijemov in vsebinske sugestivnosti avtoričinih slik predstavljajo motivi.
Motivni izbor slikarke zajema prikupno drobne primerke flore in favne, približane prav do značilnega, premišljenega kadriranja t. i. makro fotografije, kar mestoma daje slutiti morebitno fotografsko predlogo slik. Tudi ta je lahko popolnoma utemeljen izvir širokega razpona navdiha, ki ga nudijo že zgolj fotografski principi - bodisi stremeči k dokumentarni objektivnosti ali pa k pred-vizualiziranemu izrazu notranjega hotenja ter perfekcionizmu. Pa vendar slike Tine Pavlovič posegajo širše. Mnoge odražajo zagnano prezentiranje majhnih, večinoma prezrtih ali pa prav po krivem osovraženih prebivalcev narave; in prav slednje se pri slikarki odkrito kaže kot vodilni likovni motiv in hkrati njeno temeljno vodilo; notranja sila, ki jo žene v svojevrstna slikarska raziskovanja, nemara prav s ciljem prikaza drugačnega zornega kota, skozi subtilne oči slikarskega subjekta, ki ima do vseh rastlin in bitij narave posebno afiniteto. Vabljivo igrive podobe živali in rastlin na prvi pogled morda učinkujejo celo nekoliko ilustrativno, a ravno spoj podrobnosti zgradbe na eni strani ter nadih razpoloženja na drugi nam odstira pogled v področje avtoričinega zanimanja; v njeno iskreno veselje in igrivo radovednost, kot tudi ljubezen do narave in njene barvitosti.
Jaka Racman
(ob odprtju razstave Svet narave v prostorih društva Sonček v Ljubljani, 22. novembra 2012)
