Nejino veselje in zanimanje za likovno snovanje so seveda najprej opazili starši, visoke potenciale njenega talenta ter energičnega zagona v težnji po izmuzljivi perfekciji pa so kmalu uvideli in začeli ceniti tudi domači kolegi in člani združenja umetnikov, ki slikajo z usti in nogami. Ker je njena ustvarjalna pot v zgodnjem obdobju odraščanja neločljivo (na)vezana na naravni motorični in kognitivni razvoj, usvajanje spretnosti slikanja z nogami, kot tudi na same učne vsebine šolskega kurikuluma, je tudi likovni izraz razumljivo iskal po notranjem kažipotu in šele nedolgo nazaj našel svoj prvi prepoznavni glas. Vendar je potrebno poudariti, da je soglasno s konsistentnostjo njenega napredovanja tudi likovna podoba njenih del skozi presek časa precej enotna, medsebojno prepletena in odsev avtorske integritete.
Neja Zrimšek Žiger se pri slikanju pejsažev v snovanju idealnih oken v pokrajino že zgodaj izkaže s spretno uporabo prostorskih ključev in premišljenim kadriranjem. Krajine: Kozolec, Makovo polje ter Nizozemska spomladi so monumentalno grajene in hkrati intimno občutene. V osnovi je avtoričin preferenčni likovni način vseskozi zavezan realizmu, a v detajlih in harmoniji barv intenziviran v smer idealiziranega, romantičnega občutenja; še posebej, ko se loti upodabljanja živalske figuralike, kjer uspe v podobah živali zajeti njihovo živo bistvo in prepoznavnost, hkrati pa jih vpeti v docela domišljijske, tudi pravljične slikarske invencije. To prisrčno izkazujejo slike: Velikonočni zajček, Kokoš z jajci ter Rojstnodnevni motiv.
Kot posebno afiniteto velja izpostaviti slikarkin osebno občuteni odnos do sanjavo prelivajoče, nežne barvitosti izbrane palete odtenkov naslikanih motivov ter njihove izvirnosti v preigravanju kontrastne in soglasne ubranosti. To avtorsko karakteristiko je na njenih slikah: Zasnežena pokrajina, Zmajski most, Blejski otoček, Cvetlično kolo ter Cvetlični portal moč še toliko bolj očitno opazovati zaradi bolj ali manj minimaliziranega svetlobnega kontrastiranja, kjer tudi nasebne in vržene sence ter deli, ki bi bili zaradi nasprotne osvetljave, dela dneva ali močnega svetlobnega vira, izrazito temno osenčeni, ali celo spremenjeni v temno silhueto, živijo svoje življenje v barvah; kar podobe motivov trga odsevnosti pojavne stvarnosti ter jih privzdiguje v plameneče utripajoče, sijoče sanjske privide - kakršna je denimo podoba Budimpešte - ali pa v podobe pred oči priklicanih utrinkov spomina, stkane iz sladkorne pene.
Z zanimanjem in pričakovanjem zremo v nadaljnje delo, ki bo odsevalo prestopljen prag odraslosti in nove svetove, ki jih življenje prinaša s seboj.
Jaka Racman
(21. avgusta 2020)
