Nevenka Gorjanc

je bila rojena 24. oktobra 1949. Rojenice so ji položile v zibel trdno voljo, uporno vztrajnost in množico talentov, a ji življenje tudi usodno zaznamovale. Zaradi vztrajnega napredovanja prirojene, kronične, neozdravljive dedne bolezni – mišične distrofije – je njena fizična moč že v otroštvu začela pešati in je osnovno šolo zaključila v Kamniku, v takratnem Zavodu za usposabljanje invalidne mladine.

Že v otroštvu opazen likovni talent je v nadaljnjem poklicnem usposabljanju razvijala v smeri mehko začrtane, všečne figuralike; v okviru takratnih profesionalnih ambicij: postati modna kreatorka.

Po zaključenem poklicnem usposabljanju se je za nekaj let vrnila v kraj svojega otroštva, v Kranj, nato pa je njen dom postal oddelek mlajših invalidov v Domu starejših občanov Bežigrad v Ljubljani, kjer živi in ustvarja še danes.

Slikarsko udejstvovanje je v življenju Nevenke Gorjanc postalo izjemno pomembno že kmalu po vrnitvi v Kranj, še bolj pa ob prihodu v Ljubljano. Slikarka samoukinja se je presenetljivo naglo tehnično izpopolnila do zavidljive ravni, ki gledalca opominja, da je z razkošno širino duha ter samoudejanjenem talenta mogoče kompenzirati manko akademske izobrazbe.

Vselej harmonično ubrane, darežljive z detajli in haptično oprijemljive v svoji taktilni vabljivosti, so avtoričine slike zakladnice neslutenih odkritij in vedno drugačnih pogledov na vsem skupno spoznavno stvarnost.

Konec 80. let je povsem enakovredno slikanju z rokami Nevenka Gorjanc razvila tudi spretnost slikanja z usti, saj ji je sčasoma le še ta način omogočal umetniško udejstvovanje, pri tem pa jo razumljivo, istočasno tudi omejeval. S slikanjem »z usti« je slikarka dokazala, da v ponosni borbi za višjo kvaliteto življenja lahko hvalevredno, uspešno premaguje tako fizične prepreke, kot tudi psihična bremena.

Že leta 1989 je postala štipendistka Mednarodnega združenja umetnikov, ki slikajo z usti ali nogami, s sedežem v Liechtensteinu in šestdesetletno tradicijo podpiranja umetniške ustvarjalnosti slikark in slikarjev invalidov. Po vmesni prekinitvi in več kot desetletju samostojnega ustvarjanja, od leta 2011 znova ustvarja v okrilju omenjenega združenja.

Prelet obsežnega umetniškega opusa slikarke Nevenke Gorjanc že na prvi pogled izkazuje konstantno težnjo avtorice k perfekciji.

Jasna, precizna »risba« čopiča, premišljeno kadriranje, pretanjen občutek za detajliranje in končno, plastično modeliranje naslikanih motivov z navidez lahkotnim preigravanjem nasebnih in vrženih senc ter dvignjenih površin svetlobnih odbleskov … Vse to nam glasno izpričuje, da v slogovnem izrazu oz. preferenčnem likovnem načinu, slikarka ostaja zapisana realizmu; kar dandanes, v poplavi sintetiziranja in abstrakcije, predstavlja pravi kuriozum. Po drugi strani pa so vsaj v tolikšni meri, kot so realistične, slike Nevenke Gorjanc po vsebini tudi lirično izpovedne, saj skoznje preseva avtoričina afiniteta do narave ter vsega ljubkega in iskrenega.

Ne le tehnična podkovanost, tudi mitjejska širina avtorice nakazuje slikarkin študij starih mojstrov. Njena tihožitja v mnogočem izpovedujejo navezavo na renesančnega velikana Caravaggia ter njegovo, s simboliko prežeto, naturalistično predstavitev mehko stilizirane voluminoznosti, ki jo je začrtal v svet likovne umetnosti koncem 16. stoletja.

Avtoričini iskrivi otroški portreti ter "portretne" upodobitve kužkov in muck pa z iskrivo ljubkostjo kličejo iz spomina prenekatere vtise plamenečega rokokojskega razkošja lahnega, pastelnega kolorita, bidermajerske kostumografske urejenosti ter romantičnega čaščenja brezskrbnega otroškega lika prekipevajočega vitalizma.

Nesporno zvezdniški vrhunec in avtorski prispevek Nevenke Gorjanc v svet umetnosti predstavlja do visokih razsežnosti dognana motivika konjev.
Svojstvene, čeprav v vsem bistvu njene, pa so tudi številne, na cvetovih marljivo razigrane čebelice …

Slikarska razstava
ČEBELICE NEVENKE GORJANC

Pričujoča slikarska razstava slavi komaj opazni svet narave. Med podobami ujetih utrinkov brenčeče bežnosti sicer večinoma spregledanih trenutkov gledalca zlahka prevzame nalezljivo slikarkino navdušenje nad neutrudno marljivostjo skromnih čebel, opojno vonjavostjo raznovrstnih cvetov in harmonijo barvne ubranosti celote.

Čebelice, ki so globoko zakoreninjene tudi v zavesti slovenstva, nam Nevenka Gorjanc uspeva na več načinov približati; tudi do srca.
Slike so v formalnem pogledu več kot zgledne realistične prezentacije motivov; še zlasti, ker je slikarka likovni samorastnik. Občudovati moramo njeno gibko, lahno, vijugavo kretnjo čopiča, ki v prevojih s tekočo mehkobo zabriše detajle v puhastem fokusu izginjajočega prostora nedefiniranega ozadja razstavljenih slik. Prav nasprotno pa avtorica do fotografske natančnosti realistično in skoraj brez sledi čopiča upodobi v fokusu kadra izostrene podobe cvetov in čebel, ki jih v vsej vnemi prav nemirno obletavajo.

Slikarka, ki ji tehnične plati realističnega načina slikanja figuralike in precejšnja zahtevnost nalog slikarja animalista vsaj na pogled ne povzročajo večjih preglavic, se pri motiviki mikrokozmosa sveta žuželk spoprijema s specifičnostjo makro posnetkov. Fotografska predloga, ki je za verodostojno upodobitev tovrstne motivike povsem neproblematična, bržkone nujna, ima čisto svoje zakonitosti in mestoma zakrivi učinek izdvojenega lebdenja čebel v brezsenčnem, nedefiniranem odnosu do cvetov. Toliko večje pohvale je zato vreden slikarkin zaobjem obravnave celote likovnega prostora, ki ga v plitvem in ozkem kadru definira zlasti z grafično modelacijo ter stopnjevano intenzivnostjo linij in detajlov. Slike odlikujejo premišljena, predvsem kvalitativna in komplementarna kontrastiranja v načinu podajanja motivike ter ljubki razigranosti skoraj nepredstavljivo preprosto pripojena znanstveno objektivna dokumentarnost, ki zaradi minuciozne ilustrativnosti naslikanih nadrobnosti daje slikam zanimanje prej neslutenih povezav.

Marljiva kranjska čebela, ki bi vsebinsko morda lahko bila v duhu občutena in poistovetena avtoričina druga narava, obletava več kot ducat cvetov; od jablane, breskve, vrtnice in žafrana, prek vajgele in facelije, do rožmarina, šipka, plavice, cikorije in črne detelje.
Vsak od naslikanih cvetov ohranja ves svoj živi mik ter daje slutiti še več prisotnosti vnosa subjektivno avtorskega. Tudi simbolni pomen ter vloga v ljudskem izročilu je pri izbiri cvetov nemara veljala vsaj toliko, kot njihova bujnost, barva in medonosnost.

Jaka Racman
(ob odprtju slikarske razstave v Čebelarskem muzeju v Radovljici, 15. februarja 2017)