Ob tem sem bil vse življenje predan in povezan tako z naravo kot z umetnostjo. Že kot otroka in pozneje mladeniča so me prevzeli tako bližnji hribi kot gore, ki sem jih dvakrat prehodil po slovenski transverzali. Bil sem tudi strasten smučar, lovec in varstvenik narave. Po gorah in hribih sem rad in veliko hodil pozneje tudi z družino.
Vedno pa me je navduševala tudi umetnost. Kot poslušalca tudi klasična in jazz glasba, še posebej in bolj aktivno pa likovna. Že v zgodnji mladosti sem risal, ves čas kasneje pa kiparil. V glini in v lesu, ki me je prevzel v zadnjih letih. Zadnjo leseno skulpturo sem ustvaril tri tedne pred nesrečo.
Junija 2015 je nedolžen, a usoden padec s češnje na domačem vrtu skoraj končal moje življenje. Več mesecev je viselo na nitki, uradna medicina in rehabilitacija nista videli nobenih možnosti za izboljšanje. Z ogromno volje in v najboljši možni oskrbi doma, v krogu svoje družine, ob vnukih, ki so mi dajali posebno moč, sem napredoval do te mere, da sem se bil sposoben ponovno vrniti k umetnosti. Jeseni 2016 sem na pobudo Vojka Gašperuta začel ustvarjati s čopičem v ustih. Ker imam zaradi skrajno visoke poškodbe vratne hrbtenjače gibljiv le vrat in ramena, z zgornjim delom telesa pa se ne morem ustrezno nagibati k platnu, mi pri risanju (z mešanjem barv in postavljanjem platna pred čopič) asistira moja žena.
Vse skupaj mi je odprlo nov svet, da lahko v krogu številne družine živim kar se da družabno in ustvarjalno. Če so v mojih delih pred nesrečo prevladovali rudarski motivi kiparjenja v lesu, so pri risanju z usti moj pogost motiv drevesa. Tako kot jaz namreč živijo povsem na mestu, a vseeno neprestano rastejo. "Kljub skrajšanim vejam se je moč upirati dežju in nevihtam ter slaviti življenje. Kljub omejitvam, tudi najtežjim, se ga je treba veseliti, ker je dragoceno. Je pa res, da sam to zmoreš bistveno težje, kot če ti daje moč družina, ki je s tabo", je vse odslej moj moto, ki mi daje veliko moči in energije.
Prvo samostojno razstavo svojih kiparskih del, ustvarjenih pred nesrečo, in svojih slik, naslikanih z usti po nesreči, sem imel od decembra 2017 do aprila 2018 v Velenju. V maju 2018 sem se pridružil skupinski likovni razstavi osmih avtorjev, ki slikajo z usti, tudi v Velenju. Na moje nemajhno veselje sem z letom 2020 postal štipendist združenja VDMFK, v katerem se povezujem z drugimi slikarji, ki slikajo z usti ali nogami.
Vključitev v to združenje mi pomeni potrditev in podporo mojemu prepričanju, da lahko tudi v tako težkem stanju, kot je moje, naslikam sončne motive življenja in narave okoli mene. Tudi protestne, ki s prstom pokažejo na to, kako naravo uničujemo. Naše, slovensko združenje pa mi pomeni le še korak več, da se lahko z ostalimi ustvarjalci, ki so v podobnem stanju kot jaz, družim in izmenjam izkušnje in nasvete za lažje in še bolj ustvarjalno delo.
V Velenju, maja 2020
