Slikarjeva sled
Slikarska pot Gregorja Janežiča v očeh umetnostnega zgodovinarja Jake Racmana
Gregor Janežič
je v krogu svojih kolegov slikar srednje generacije. Slikanje z usti je kar nekaj časa le radovedno opazoval na likovnih delavnicah, po dolgi agoniji rehabilitacije in privajanja na nov življenjski položaj, v katerem se je šestnajstleten znašel po nesrečnem skoku v vodo, ki ga je od vratu navzdol ohromil.
Motivacija kolegov in neomejene možnosti umetniškega snovanja, so ga naposled pritegnile v eksperimentiranje in aktivno likovno ustvarjanje; nagel napredek in izkazani talent pa mu je leta 2019 odprl nov svet, ko je postal štipendist uveljavljenega, mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami, z dolgoletno tradicijo in plemenitim poslanstvom, ki umetniško nadarjenim gibalno oviranim posameznikom širom sveta pomaga pri samouresničevanju.
Likovna ustvarjalnost Gregorja Janežiča je v vsej svoji motivni in oblikovni diverziteti kompleksen odsev prizadevnega iskanja in študijskega pristopa k metjejskim aspektom slikarstva, kjer samostojno in tudi ob pomoči mentorjev zavzeto in vztrajno, postopno usvaja znanje in raziskuje različne izrazne možnosti. Najverjetneje tudi zaradi tega zaenkrat največ slika v široko prilagodljivi akrilni tehniki, kjer je uspešen v doseganju plastične modelacije predmetov, globine likovnega prostora, kot tudi posebnih učinkov barv in obravnave površine slik, ki so že last vsebinske povednosti in nadaljnjih tendenc avtorske manifestacije.
V strukturnem pogledu je Gregorju Janežiču blizu taktilno vabljiv, kompakten, reliefno plasten barvni nanos v različno ritmiziranih gibih pastoznih tehnik, od točkovnega tapljanja, do daljših, ekspresivnih faktur v izgradnji slikovite pokrajine razgibanega površja prenekaterih svojih del, ki so motivno raznorodna in razpeta med ustaljeno klasičnost razpoloženjskih pejsažev različnih letnih časov, ki jim lahko sledimo na slikah: Zimska idila ob jezeru, Čoln in Svetilnik na obali; vse do kuriozno obravnavanih ilustrativnih motivov, soglasnih z uveljavljenimi prazniki, na katerih ne manjka domišljijsko oživelih podob otroške igrivosti in poosebljenih pravljičnih likov, ki nas nagovarjajo iz slik: Snežaka, Božiček na poti ter velikonočnega motiva: Piščančka in cvetje.
Slikarjev pristop k barvi, poglavitnem izraznem sredstvu in nosilcu (čustvenega) naboja likovnih del je ravno tako zelo različen in odraz študija palete tonskih lestvic barvnega kroga ter medsebojnih odnosov in doseganja posebnih učinkov s kontrasti barv, senčenjem ter dvignjenimi površinami čiste svetlobe. V tem kontekstu so vse avtorjeve slike dovolj uspešne, najbolj sijoče in močne v svoji razpoloženjski povednosti, kljub medsebojni dihotomiji pa so: praznično ožarjena Božična; sugestivno kadrirani in lirični Šopek tulipanov ter ekspresivno utripajoči Šopek.
Ob tako zavzetem delu s pričakovanjem zremo tudi v prihodnje snovanje vse bolj suverenega slikarja.
Jaka Racman
(29. septembra 2020)
Fotogalerija likovnih del
Vse slike so avtorsko zaščitene.