Jani Bevc se je rodil leta 1951 na Jesenicah. Brezskrbno mladost mu je 1967. leta prekinila tragična nesreča pri skoku v vodo in ga za vedno priklenila na invalidski voziček. Ni se umaknil in zaklenil v žalost, nov življenjski položaj je sprejel. Nadaljeval je šolanje in po končani ekonomski šoli vpisal študij ekonomije, ki ga je tudi uspešno dokončal. Leta 1969 se je pridružil Zvezi paraplegikov Slovenije. V krogu novih prijateljev je spoznaval drugačne priložnosti, ki tudi gibalno oviranim nudijo možnosti življenjskega udejstvovanja. Že kmalu se je pokazala njegova samoiniciativnost. Jani je bil dovolj drzen in sposoben, da je uspešno oral ledino na mnogih področjih. Vključil se je v delo organizacije Zveze paraplegikov in zavzeto sodeloval pri mnogih novih programih. Tudi risbo, grafične tehnike in slikarstvo je raziskoval in spoznaval že na prvih likovnih delavnicah, ki jih je na Zvezi paraplegikov Slovenije vodil danes priznan in uveljavljeni akad. slikar in grafik Milan Erič. Takrat si Jani niti v sanjah ni mogel predstavljati, kako močno ga bo nekoč prevzela likovna strast.
Po prezgodnji smrti staršev je uteho in pomoč našel pri sorodnikih. Praznino v srcu, ki je takrat nastala, pa mu je z ljubeznijo zapolnila Dragica ter njena sinova Mitja in Dejan, ki ju je sprejel kot svoja. Ljubezen in prijaznost, ne samo do svoje ljubljene, temveč do vsakega človeka, je Jani vseskozi gojil in negoval.
Nov začetek njegove slikarske poti je prineslo leto 2002. Ponovno oživljene likovne delavnice, pod mentorstvi Mladena Stropnika, Jožeta Potokarja in nenazadnje Rassa Causeviga, so v Janiju razžarele ogenj ustvarjalnosti, ki je vseskozi potihem tlel v njem. Dobro je osvojil spretnost slikanja z usti, ki mu je zaradi težke invalidnosti pomenila edino možnost likovnega izražanja. Hitro je napredoval in tudi notranje – umetniško zorel. Kot vedno v življenju je bil zagnan in vztrajen učenec, ki pa ni slepo sledil vzorcem, temveč počasi vsrkaval tiste prvine, ki so bile skladne njegovi naravi. Leta 2004 je postal štipendist uglednega Mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami (VDMFK) s sedežem v Liechtensteinu in več kot petdesetletno zgodovino delovanja. Priznanje te ugledne institucije mu je bilo v ponos in mu potrdilo rastočo kvaliteto njegovega slikarskega snovanja.
A sreča ni trajala dolgo. Usoda ga je znova in najglobje prizadela s prezgodnjo smrtjo ljubljene Dragice. Od tega udarca si nikoli ni resnično opomogel. In prav v najtežjih trenutkih mu je slikarsko ustvarjanje resnično pomagalo. Še bolj je zagrizel v slikarsko paleto, ki mu je pomenila ventil za najglobje izpovedi in beg iz vse bolj krute sedanjosti.
V komaj šestih letih strnjenega likovnega ustvarjanja se je skupaj s svojimi slikarskimi kolegi predstavil na številnih skupinskih razstavah. Med pomembnejše lahko štejemo razstavo v URI Soča v paru z Borisom Šterom leta 2003 ter odmevno samostojno razstavo v prostorih policijske akademije v Tacnu leta 2005.
Zdravstvene težave, žalost, ki jo je nosil v sebi, in tudi dolge ure, ki jih je preždel pred slikarskim platnom … Vse to je načenjalo njegovo fizično kondicijo in postopoma ugašalo plamen v njem. Željan ustvarjalnosti se je še nekaj dni pred tragičnim koncem udeležil slikarske delavnice, kjer je ostalo nedokončano platno. Na kulturni praznik, 8. februarja 2008, se je njegova bogata, a tudi udarcev usode polna življenjska pot zaključila.
Jaka Racman
(ob spominski likovni razstavi v Razstavnem salonu Dolik na Jesenicah, septembra 2008)
