Priznanje umetniške vrednosti, ki ga je bil Jože Vodušek že za svoja zgodnja dela deležen s strani mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti, ali nogami, je gotovo imelo pomembno vlogo pri nadaljnjih odločitvah na avtorjevi poti. Od leta 2006, ko je postal štipendist tega uveljavljenega združenja, ki umetniško nadarjenim gibalno oviranim posameznikom širom sveta že več kot šestdeset let pomaga pri samouresničevanju, do smrti leta 2013, se je avtor predstavil na devetih samostojnih in dvajsetih skupinskih razstavah.
Slikanje je pri Jožetu Vodušku kmalu preraslo raven ljubiteljske preokupacije, a v svojem bistvu (p)ostalo avtorsko karakterizirano ravno zaradi prepoznavne povezanosti z motivnim in estetskim kanonom bogate samorastniške tradicije, ki je na Slovenskem okvirno osredinjena na zmerno realistično naslikane pejsaže. Avtorjeva specifika znotraj kroga slikarskih kolegov pa je tudi v tem, da likovnih prijemov, izkušenj in znanj, pridobljenih skozi leta ustvarjanja in učenja, na slikah ni izpostavljal posebej in neposredno, ampak (zgolj) skozi večjo stopnjo suverenosti v izražanju osebnih afinitet na naslikanih motivih.
Edino predstavljeno tihožitje (Cvetje v vazi), ki s presežki v izvedbeni čistosti slavi prebujanje in se, oluščeno odvečnosti, pred očmi razrašča v krhki gibkosti bilk in poživljajočih cvetov ter vseprežemajočim vsebinskim nagovorom občutja prijazne pozornosti spomladanskega šopka travniških cvetic, je zgledna uvertura v oris ustvarjalnosti Jožeta Voduška.
Ostale predstavljene slike so vsevrstni pejsaži, ki jih v grobem povezuje kadriranje in izgradnja prostorske iluzije, še bolj pa so si med seboj različne in tudi raznorodne, saj z različnimi likovnimi sredstvi in učinki odslikavajo različne likovne tendence in odsevajo različne svetove; od realnih do likovnih pokrajin. Struktura slik je precej svojstvena in igriva v izmenjavanju pasov lahnih, nežnih, gladko razpotegnjenih barvnih ploskev, težjih, ostro modeliranih skalnih gmot ter plastenju gostih, nasičenih barv in tapljanja potez pahljačastega čopiča, ki skupaj gradijo teksturo čopasto ritmiziranih volumnov krošenj, gozdov in planjav, z največjimi uspehi pri slikah Jesen v vinogradih, Vrba ter Suha zima; v nenavadno pravljični naglašenosti pa tudi na sliki Kolpa.
Prav nevsakdanje, potujene pokrajine samotne, spokojne tihote, ki delujejo kot nenavadni prividi s sotočja romantičnega, fantazijskega in sveta presevajočih učinkov svetlobe in barv, se v vsej nepretencioznosti šepetajočega likovnega nagovora najbolj približajo avtorjevemu liričnemu občutenju do motiva pokrajine … Pokrajine osebnih občutij, ki jih je med predstavljenimi deli moč zaslutiti na slikah Obala, Poletje v močvirju ter obeh, naslovljenih Sončni zahod.
Pot likovnega ustvarjanja je brezmejna, kot so brezmejni in nepredstavljivi razgledi na vse svetove ob njej.
Jaka Racman
(25. oktobra 2020)
