Morda sta odmaknjena, mistična lepota narave ter idilična podoba starih naselij kamnitih hiš v pokrajini Breginjskega kota res že ob rojstvu mehko položila senzibilnost v zibel slikarja Romana Gruntarja, a unikum njegove ustvarjalnosti ne leži le v blagi stilizaciji, ki daje naslikanim podobam poetični ton. Enotno prepoznavnost svojih slik avtor namreč gradi na lastnem občutenju motiva ter živi izraznosti, brez opaznega mentorskega usmerjanja, po notranji poti estetskega ugodja, mimo neposrednega naslona na posamezne uveljavljene sloge.
Prevladujoči likovni način je realistično odslikavanje pojavne stvarnosti z jasno linijsko risbo in harmonično barvno ubranostjo diagonalno razprtih prostorskih planov, ki jih členi reka ali (gorska) pot. Slogovna svojskost Gruntarjevih slik pa ob tem na posebej naraven, neprisiljen način spaja preplet izročila naive, ljudske neposrednosti v jasnosti podajanja in izrazito osebnega doživljanja motivov. Nasilno pretrgana vez z naravo je morda vzgib, ki avtorju podzavestno narekuje izbor motivov. Poleg simbolno pozvanjajočih motivov cvetja na slikah: Sončnice, Marjetice in Maki v vazi; ter slik arhitekturnih zagonetk, kot sta: Piran in Stopnišče; prevladuje krajinska motivika v vsej širjavi svojih oblikovnih in vsebinskih okvirov.
Voda, kot življenje, ter skale ali gore, kot večnost, skozi katero vijejo življenja svoje poti … Dvojnost, ki povezuje vse človeštvo na najbolj temeljni ravni eksistence, je na neposreden in preprost način sporočena misel ter simbolni moto mnogih avtorjevih slik, tudi Reke Zadnice.
Vedno v težnji po monumentalnosti se pogledu v kadrih premišljenih kompozicij odpirajo romantično povzdignjene krajine. Pokrajina, ujeta v pravljičnem spokoju, z vso harmonijo življenja, ki jo slikar veristično, a s poudarjeno lirično noto prenaša na platno, mu nudi varno pribežališče, kjer je lahko ponovno v intimnem stiku z njo. Prečiščenost barv in čvrsta jasnost linije še dodatno poudarjata iskrenost neizpetega odnosa med slikarjem in naravo. Kot zaporedje premišljeno izbranih izsekov narave in njenih premen letnih časov, z značilno prepoznavnimi razpoloženji, je pred nami cel niz markantnih slik: Kras, Jesen, Kanal ob Soči, Drevesa ob jezeru, Gorska pot, Trenta, Zima …
Nasproti orkestracije nagovora veličine neokrnjene narave pa je šepet upornega spomina; govorica trdnosti in kljubovanja, ki jo kot dragocenost žlahtne kulturne dediščine v vaseh Breginjskega kota simbolno izpovedujejo podobe avtohtonih, starih kamnitih hiš z lesenimi ganki in stopnišči pod velikimi strešnimi napušči. Na suveren način, brez tendence po reprezentativnosti, a opazno osebno občutena in čustveno zaznamovana z mehkobo gestike in fokusa, je ta motivika prikazana tudi v sliki: Breginj nekoč.
S svojo neposrednostjo in preprostostjo nas slike Romana Gruntarja lahko navdajo z optimizmom in vedrino, občutenje prijetnega pa vzbuja iskreno naklonjenost.
Jaka Racman
(29. septembra 2020)
