Ko ti nesreča vzame skorajda vse, predvsem pa zmožnost gibanja, se oprimeš tistih stvari, ki jih zmoreš početi, pa čeprav na drugačen, neklasičen način. Za Silva je bilo to slikarstvo. Slikarstvo je bilo dokaz zmožnosti nezmožnega, pobeg iz realnosti, dokazovanje talenta, raziskovanje nečesa novega, odpiranje novih možnosti načina izražanja. Dokaz, da se z močno voljo in vztrajnostjo da doseči marsikaj.
Silvo je že od malih nog, predvsem pa kasneje kot najstnik, vedno in povsod risal. Prijatelje je navduševal s svojimi risanimi figurami, s katerimi je popestril šolske klopi, ali kasneje pisma iz JLA.
Risba je bila njegov močan adut tudi kasneje, ko se je leta 2002 pričel ukvarjati z likovno umetnostjo kot slikar, ki slika z usti. Prve smernice mu je pokazal Vojko Gašperut Gašper. Vojko je imel nanj tudi v nadaljevanju njegove slikarske kariere velik vpliv, tako s slikarskega, predvsem pa prijateljskega vidika.
Leta 2003 je Silvo postal štipendist priznanega Mednarodnega združenja umetnikov, ki slikajo z usti ali nogami (VDMFK), kasneje - leta 2011 - pa tudi pridruženi član te organizacije. Ta potrditev njegovega dela ga je gnala naprej, mu dajala novega elana za ustvarjanje novih del.
V tem kratkem obdobju ustvarjanja je nastalo preko 200 del, tako grafik, risb, kot slik olje na platno in v kasnejšem obdobju akril na platno. S sodelovanjem na likovnih delavnicah in ex temporih si je nabiral prepotrebne izkušnje, predvsem pa prijateljstva. Zabeležil je dobro število samostojnih razstav, preko 20, še veliko več pa skupinskih, tako doma kot v tujini.
Njegova dela lahko še vedno občudujemo na razstavah, ki jih organizira Založba UNSU, zastopnica slikarjev VDMFK v Sloveniji.
Helena Mehle
(Ljubljana, maja 2020)
