Dobrodošli v spletni trgovini Založbe UNSU. Z nakupom izdelkov pripomorete, da se slikarji, ki slikajo z usti ali nogami, preživljajo s svojim delom. Hvala!
Dostava po Sloveniji. Brezplačna poštnina pri vsakem nakupu. Pregled ponudbe in naročilo ⭢

Košarica
0,00 €

Slikarkina zgodba

Izbor pripovedi življenjske zgodbe Stanke Glavan, objavljenih v reviji Prijatelj in reviji Jana

Stanka Glavan

ZAČELA SEM RISATI

Moja življenjska pot se je začela spomladi leta 1949, natančneje 3. marca 1949 v Praprečah. Otroška leta sem preživela v Praprečah, v mlinu, kjer je bil oče v službi pri privatniku. Oče je po poklicu mlinar (sedaj že v pokoju) mama pa je gospodinja. Tu ob Krki sem začela spoznavati lepote narave, ko sem zrla v valove, poslušala veter, ki se je igral v vejah mogočnih kostanjev, vrb in jelš, ter pomladni ptičji spev. In tu sem kmalu spoznala tudi svojo kruto usodo, ker me je vseskozi spremljal voziček. Najprej mi ga je naredil kar oče.

Ko so moji vrstniki začeli hoditi v šolo, jaz pa nisem mogla, me je zelo prizadelo. Ker so domači to razumeli, sem kmalu dobila prvo čitanko in začeli so me sami učiti prvih črk. Počasi sem se tudi jaz z njihovo pomočjo naučila, kar je najosnovnejše za življenje.

Rada sem tudi risala, čeprav me tega ni nobeden posebej učil. Dovolj je bila le slika s knjige, svinčnik in barvice. Večkrat sem to risanje vrgla v kot, razočarana, ker nisem mogla najti pravega stila niti barv, ki bi mi ustrezale. Ali pa me je sredi dela doletela bolezen, da sem morala v bolnišnico, in potem sem potrebovala precej časa za okrevanje in da sem spet dobila voljo do dela. Niti malo nisem slutila, da bi se kdaj sploh začela resneje ukvarjati z risanjem.

Leta 1970 me je obiskala novinarka časopisa »TT« in napisala članek o meni. Omenjala je, da rada rišem. Tedaj je bila objavljena ena moja zelo skromna risbica.

 

Članek je prebral tudi rojak, ki živi v Južni Afriki, kmalu sem prejela od njega pismo, iz katerega sem zvedela, da je slikar »seve v prostem času« in začela sem si z njim dopisovati. Kakšno leto pozneje je prišel na obisk z družino v domači kraj in je ob tej priliki obiskal tudi mene. Ob obisku mi je povedal kaj je najosnovnejše pri risanju. Njegov nasvet je bil zame zelo koristen, saj sem tako dobila nekaj strokovnih napotkov in kmalu našla tisto, kar sem prej toliko časa iskala. Seveda, kar sem se naučila v kakih dveh urah, res ni bilo mnogo in vendar je bil prvi korak.
Slike so še bolj skromne, ker sem šele na začetku, saj je potrebna dolga pot do izpopolnitve, posebno še, ker se moram v glavnem sama truditi. To gre pri meni bolj počasi. Upam pa, da bodo prihodnje slike bolj lepe in popolne.

Stanislava Glavan

P. S.: Rišem z nogo in seveda tudi pišem.

Objavljeno v reviji Prijatelj, letnik IX, št. 2
(Ljubljana, leta 1977)

Stanka Glavan je bila poznana med bralci revije Prijatelj ne le po svoji življenjski zgodbi z opisom začetkov slikarske poti, ki jo je dvomesečnik Prijatelj objavil v prvem letu njene pridružitve VDMFK, njene slike s kratko spremno besedo so bile tudi večkrat objavljene na zadnji strani ovitka te revije. S tremi izbranimi objavami v spodnjih slikah (z majhnimi oblikovnimi prilagoditvami in s povezavami na arhivske številke Prijatelja z originalnimi objavami) obujamo spomin na slikarko tudi na naši strani:

POEZIJA STOPAL

ŽIVETI POLNO ŽIVLJENJE
Če ti reče človek, ki ni zaposlen, da nima časa, postaneš nekoliko sumničav. Ampak Stanka Glavan ga zares nima. Če ne piše, slika, če ne slika, bere, in če ne bere, vozla makrame – kadar seveda ni na morju, v društvu paraplegikov ali kje v tujini.
Piše … Slika … Potuje… Ni kaj, polno življenje za zdravega človeka. Toda Stanka je invalidka, popolnoma odvisna od pomoči drugih ljudi. Kot dojenček je, pravi njena mama, brez grenkobe v glasu. Tako pač je. Treba jo je obleči, nahraniti, jo spraviti v posteljo, ji vtakniti svinčnik med prsta desne noge. Ampak to so edine stične točke med Stanko in dojenčkom.

HOČEM, MOREM, MORAM
Stanka se je že rodila s hudo mišično živčno boleznijo - telo spreletavajo krči, težko govori, še posebej neubogljivi pa sta roki, ki neutrudno opletata v vse smeri. ''Žleht sta,'' pravi Stanka in se proseče zazre v mamo. Ta takoj razume in zatlači šmentani roki ob stranici invalidskega vozička. Če je Stanka vznemirjena, roki še bolj podivjata.
Otroštvo je preživela v mlinu ob Krki. Ob vsej smoli je imela srečo, da sta se mlinar in mlinarica že na začetku odločila, da bosta storila za svojo hčer vse, kar je sploh mogoče. A mogoče je bilo bolj malo; zdravniki so dvignili roke, v šolo je niso hoteli sprejeti, ker ni znal noben učitelj delati z otrokom, kot je bila Stanka.
"Ko sem bila še v vozičku in so mi dajali igračke, sem vse nekako spravila do stopal. Edino noge so me kolikor toliko ubogale," se spominja Stanka. Oče in mama sta sklenila, da je njuna bistra hči ne bo ostala nevedna. Kdo ve, kdaj in kateri ji je prvi potisnil svinčnik med prsta na nogi. Naučila se je pisati in računati, še posebej pa je rada vzela med prste čopič.

Dvajset let je bila stara, ko je o njenem življenjskem boju izšel v TT članek, ki je marsikoga dregnil. Kmalu po tistem je šla Stanka za pol leta na rehabilitacijo v Ljubljano, se marsičesa naučila in marsikoga spoznala. Predvsem so jo naučili slikati.
Vpisala se je v dopisno osnovno šolo - in jo končala. Med ljudmi, ki jih je zbodla Stankina usoda, je bila tudi profesorica iz Avstrije. Le-ta ji je svetovala, naj prosi za članstvo v mednarodnem društvu slikarjev invalidov, ki slikajo z usti ali s stopali. Prosila je, toda z njenimi slikami niso bili zadovoljni. Ko bo napredovala, so pisali, naj se spet oglasi.
In odločila se je, da bo napredovala. Pomagali so ji v društvu invalidov, pomagal ji je žužemberški učitelj likovnega pouka. Leta 1976 je mednarodno društvo invalidov slikarjev ugotovilo, da je Stanka zrela za njihovo članstvo. Odtlej je njihova štipendistka.
V omenjenem društvu (člani so razsejani po vsem svetu) je 261 umetnikov; le deset ji slika s stopali, vsi drugi vzamejo svinčnik ali čopič v usta.

''Že velikokrat sem vrgla slikarski pribor v kot,'' pravi Stanka. ''Zdelo se mi je, da nisem našla pravega izraza. Potem se je strast spet vrnila, včasih mi je kdo pokazal novo tehniko …''
''…in potem spet ves dan ni delala nič drugega kot slikala, še prijateljem ni utegnila pisati. Ko bi vedeli, koliko pošte dobivamo!'' pravi mama.
Strašno rada bi slikala z oljnimi barvami, a pri tem bi potrebovala pomoč človeka, ki bi po njenih željah mešal barve in pral čopiče. Od mame tega ne more zahtevati, saj ima kup drugega dela.

Nekaj korakov lahko naredi, če ji kdo ponudi roko. Naredila jih je do kavča, ki je njen atelje, njena pisarna in nasploh njen delovni prostor. Neubogljivo levico ji mama priveže, desnico obloži z blazinami. Pod stopala privleče zabojček z gibljivo zgornjo ploskvijo. Med preste ji potisne flomaster -  skozi dve nogavici.
''Vse nogavice ima preluknjane, '' pravi mama. ''Le makrame vozla z bosima nogama, piše in slika pa v nogavicah. Stopali je treba čuvati pred hladom. In nogavica ji tudi nekoliko pomaga držati svinčnik.''
Sicer pa Stanka včasih ''prime v noge'' tudi sesalnik, če ima seveda čas.

KATERA BI ŠLA V ŽUŽEMBERK?
Stanka je razstavljala svoje slike po mnogih krajih v Sloveniji in povsod so jih toplo sprejeli. Obiskovalci so bili hudo presenečeni, ko so prebrali, kako slikarka slika. Prav tako sem bila sama presenečena, ko sem prebrala njeno pismo. Z nožnimi prsti ga je napisala? Ni mogoče!

Pismo Stanke Glavan urednici revije Jana, objavljeno v članku Poezija stopal v letu 1986

Pravi, da je našla smisel življenja. Z mamo preurejata staro hišo v Žužemberku. Stanka je dolga leta varčevala del svoje štipendije in si kupila avto. Strašno rada namreč kam gre in lažje je najti voznika kot pa voznika in avto. Vsaj dvakrat na mesec se pelje v Ljubljano na srečanje s paraplegiki. Dvakrat na leto gre z invalidi na morje, vsako leto gre z njimi v tujino. Sicer pa je lahko največ po eno uro sama. Zmeraj potrebuje koga … In kljub temu tako rada kam gre.

''Zmeraj se bojim, ali bo prišla cela nazaj.'' vzdihne mama.
''Ali vidite, kakšna je mama? Če sem doma, ji nagajam, če me ni, ji je dolgčas.''
''Ja,'' spet vzdihne mama. In smo pri težavi, ki gre težko z jezika. Stanka ima 36 let, najlepša leta torej, mama pa jih ima 73. Čeprav je vedra in trdna, je bolezni ne pustijo pri miru. Pred nedavnim je padla in je morala za nekaj časa v bolnišnico. Stanko sta medtem prevzeli prijateljici, vendar je mamina nesreča slikarko strašno potrla. Precej časa ni mogla nič pametnega narediti. In ta strah, kaj bo, ko bo, če bo, je seveda zmeraj blizu. Zato bi radi Stanka in njena mama pomoč. Razmišljali smo, kakšna ženska bi bila najprimernejša. Za zdaj potrebuje Stanka bolj družabnico kot negovalko, človeka pač, ki bi bil pri hiši ''za vsak primer'', če bi mama zbolela.
''Krasno bi bilo, če bi imela vozniški izpit,'' je dahnila Stanka.
Kdo torej? Morda mlajša upokojenka ali lažja invalidka, ki jo prav kot Stanko zanima tisoč stvari in ji ni nikoli dolgčas?
Pišite Stanki, obiščite jo v Žužemberku 147 in se dogovorite, morda se boste tako tudi sami rešili osamljenosti.

Članek Sonje Grizila o Stanki Glavan, objavljen v reviji Jana leta 1986

Stanka Glavan: Marjetice

Slika je avtorsko zaščitena.

Image with ornament

 

Sliko je avtorica poklonila slikarskemu kolegu Vojku Gašperutu Gašperju in njegovi ženi Danici