Stojan Zafred (1951-2002)

V SLOVO

Stojanu Zafredu

(1951-2002)

Moč človeške misli je neverjetna in nedojemljiva, je sila, ki ustvarja mogočne, v svet snovi in oblike utelešene materije, ali je potemtakem materija zrcalo misli?

V velikem življenjskem loku se je dvigala kvišku sila ustvarjalnega duha, razsvetljevala je obzorja in stopala v novo dobo - umetnost in njena resničnost. Kajti umetnost se rodi tam, kjer obstaja neskončno hrepenenje, ki že od pamtiveka išče resnico in lepoto, tam, kjer se svet zliva v harmonijo brezčasnega. Samo umetnost ima to veličastno poslanstvo, da se ustoliči v monumentalni katedrali večne resnice in lepote. Vanjo so vstopili samo poklicani in v času pustili svojo sled.

Bil si izbran in poklican, da premaguješ preizkušnje, ki jih je od tebe terjalo življenje, in da te preda umetnosti, zato, da te ta obrusi in prekali ter te izroči v najčistejši podobi, skozi katero odsevaš v svojih stvaritvah. Nikoli ne bomo izvedeli dokončno, kdo je izbral koga v tem stvariteljskem načrtu usode … ali umetnost tebe ali ti njo. Slikanje, ki ti je postalo odrešitev, rešitev, neskončno raziskovanje, osvobajanje, ljubezen in strast. Slikanje, ki je postalo utelešeno hrepenenje tisočerih upodobitev tvojega sveta. V tej brezkončni zakladnici se je iz preteklosti in sedanjosti porodila prihodnost, ki bo jutri bogatila nove rodove.

Stojan, hvala ti za vse …

Za življenje, ki si mu dal največje in najplemenitejše vsebine, za tridesetletno slikarsko in grafično delo, ki je bogatilo tudi naša življenja, slovenski, evropski in tudi svetovni prostor. Uvrstil si se med pomenljive snovalce sodobnega slovenskega likovnega prostora, presegel meje in omejitve.

Ko smo se poslovili od starega leta, smo se poslavljali tudi od dragega Stojana, in v komaj rojenem novem letu je prišla neizbežna ura slovesa od svetovljana, osebnosti in človeka izjemne humane širine, ki je s svojo ustvarjalnostjo in življenjsko silo pomenljivo zaznamoval poti, po katerih smo stopali in bomo stopali tudi sami. To so bile poti in obzorja, obogatena s kulturnim in umetniškim doživljanjem sveta.
Delček za delčkom počasi in vztrajno si gradil svoj slikarski rokopis - izpovedni jezik, ki mu ni bilo sorodnega. Iz neštetih barvnih točk in drobcev si stkal svoje mojstrovine, ustvaril si mogočno in enkratno galerijo likov in podob in jim za vselej vtisnil neminljivost spomina. Postal si in ostal si glasnik Krasa, takšnega kot si ga doživljal samo ti - apokaliptičnega in preroškega, realnega in nostalgičnega, skrivnostno idiličnega in preprosto čudovitega. Morda zdaj potuješ po skrivnostnih svetovih, ki si jih slikal, sanjskih, neskončno barvitih, potopljenih v brezmejnih plasteh, poteh in obzorjih. Vedno si lovil svetlobo, prestrezal si njen fluid, njeno energijo in živost barv. Tvojim slikarskim delom so odpirali vrata številni kulturni hrami in galerije doma, po Evropi in v svetu, kjer hranijo tvoje upodobitve. Kot uveljavljen in spoštovan slikar samosvojega sloga pa si bil deležen prenekatere pohvale, priznanja in nagrade. Vse bolj se je na tvoje delo ozirala in odzivala tudi strokovna likovna javnost, ki je v tebi prepoznala samobitnega slikarja, slikarja, ki je osvojil zahtevne kriterije in dosegel spoštljivo visoko raven. Tako si s svojim umetniškim delom ponesel ime Divače, Krasa in Slovenije tudi v svet, pa tudi v daljne dežele, na drugi konec zemeljske oble. Tudi to potovanje se je imenovalo vsemogočni pogum. Ta se je rodil v tebi, samo v tebi. Premagoval je neskončnost neverjetnega. Pogum, ki je postal resničnost in ne le sanje in beg vanje. Ob naklonjenih in razumevajočih tebi najbližjih in najdražjih prijateljih je tvoja ustvarjalna energija dobila vedno nov zagon in globino sporočila.

Stojan - bil si silno skromen, od življenja nisi zahteval razkošja, dosledno zahteven si bil samo do samega sebe, podrejen lastni disciplini dela, kajti pravo in največje bogastvo si nosil v srcu in duhu. Tvoje domišljijske krajine in figuralne kompozicije so bile plod razmišljanj, občutkov, čustev, so bile oživljanje starih in odkrivanja novih svetov, postale so zrcaljenje preteklosti v prihodnost …
Bil si človek, ki je premagal samega sebe, postal si in ostal boš fenomen - osebnost, ki se je dvignila nad mogoče in dojemljivo.
A na koncu si hotel biti samo slikar, umetnik med mnogimi umetniki, slikar med slikarji, prepoznaven po svojem izrazu in slogu.
S silno voljo si se boril do konca, nisi se hotel ukloniti in ne kloniti, kajti klic duha umetnosti je bil živ in resničen, saj si si prizadeval in želel, da bi nas kmalu razveselil s kakšno novo razstavo; bil si poln načrtov in želja, vse v imenu umetnosti.

A če je že usoda slovesa neizbežna, ostaja neminljivost sile duha, bitje in moč neizrekljivega, ostaja monumentalni opus Stojanovih stvaritev. V vsakem drobcu in potezi barve, v vsaki slikarski stvaritvi bo ostala energija tega življenja. So stvari in so dejanja, ki nikoli ne umrejo, ker ne morejo nehati obstajati, kajti v njih je svetloba bitja …
… kajti tako kot je razmišljal modrijan K. Gibran, tako je zdaj vse to tu, zdaj prisotno in bitno.

"Videz stvari se spreminja, kakor se spreminjajo naša čustva. Čar in lepoto vidimo v stvareh, a čarobnost in lepota sta v resnici v nas samih …

Radi bi merili čas, to neizmerno in neizmerljivo. Prilagodili bi radi svoje vedenje in celo usmerjali tok svojega duha po urah in časih. Iz časa bi napravili reko, sedli na njeno obalo in opazovali tok.

Vendar brezčasno v vas se zaveda brezčasnosti življenja in ve, da je danes samo spomin na včeraj in da je jutri le sen današnjega dne, in da to, kar poje in razmišlja v vas, še zdaj prebiva v povojih prvega trenutka, ko so se zvezde razsule v vesolje.
Mar čas ni takšen kot ljubezen, nedeljiv in negiben?
Toda če že morate v svojih mislih meriti čas z dobami, naj vsaka doba zajame vse druge dobe, naj danes objame preteklost s spominom in bodočnost s hrepenenjem …
In kot semena, ki sanjajo pod snegom, sanja vaše srce o pomladi. Zaupajte sanjam, kajti v njih so skrita vrata večnosti …

Odhajam z vetrom, a ne v praznino."

Spoštovani Stojan,
prišla je ura slovesa, zbrali smo se, da se poklonimo tvojemu življenju in delu, z globino čustva in z zahvalo za vse, kar si v desetletjih življenja ustvaril, za sijaj vrednot in njihovo uresničitev, za toplino in širino tvojega srca, za prijateljstvo in nova spoznanja, za vse, kar si znal tako radodarno in spoštljivo predajati ljudem. Pogrešali te bomo. Naj te na tvojo zadnjo pot pospremi naša iskrena misel in spomin na dostojanstvo, plemenitost in veličino tvojega bitja.
Stojan Zafred - tvoje ime bo ostalo trajno zapisano v srcih ljudi in v katedrali umetnosti.

Polona Škodič
(ob slovesu na pokopališču v Divači, januarja 2003)

Ko človek dopolni 25-letno umetniško ustvarjalno obdobje, lahko reče, da je ustvaril pravi opus, da je njegovo likovno spoznanje postalo plod zrelosti, da je osvojil mnoge pomembne izkušnje na poti življenja, ki se ga zaveda kot vrednote in poslanstva. Med take ustvarjalce gotovo sodi tudi Stojan Zafred, človek in slikar izrednih sposobnosti, humanist, ki je s svojo neverjetno notranjo energijo premagal lastno ujetost in pravzaprav na svoji življenjski poti razkril skrivnosti nedotaknjenih, nam nezavedajočih razsežnosti, ki tolikokrat ostanejo neizzvane, neoživljene, pozabljene. Pustimo naključja in usodo za nekaj časa ob strani in poglejmo v tkiva osupljivo garaškega dela, ki pa je v vsakem trenutku prežeto s silno ljubeznijo, spoznanji in prepričanji. Moč človeške misli je neverjetna, je sila, ki ustvarja mogočne, v svet snovi in oblike utelešene materije. Ali je potemtakem materija zrcalo misli?

Kras - dežela skrivnosti in pesmi kamenja, dežela sonca in sadov, burje in nostalgije. Nekaj mora biti v tej pokrajini, kar že toliko časa kliče preproste ljudi in umetnike, take in drugačne, da se ji odzovejo vsak na svoj način. Tudi Stojan Zafred je eden izmed njih. Rodni Kras se mu je, ne da bi se takrat tega zavedal, globoko vsidral, zato je ostal z njim neločljivo povezan. Daje mu energijo in navdih. Slikati je začel počasi, skozi lastno učno pot se je preizkušal in kalil, raziskoval in (po)doživljal kraško pripoved. Delček za delčkom je gradil svoj izpovedni jezik - slikarski rokopis, ki mu ni sorodnega. In že so začeli nastajati ciklusi, med seboj tako po tehnični, slogovni kot tudi vsebinski sporočilnosti zelo različni. Le tenkočutni opazovalec - nekdo, ki že dolgo spremlja Zafredovo slikarsko delo - bo odkril, da se za to različnostjo skriva ena in ista oseba, ki s svojo likovno govorico odpira pogled tudi v nepoznani psihični prostor, svet fantazme in imaginarnega. Slika iz podzavesti, prepušča se čustvom, iskreno in spontano, a z vedno prisotno mislijo, da ga sicer obdaja realnost in pokrajina, ki ga je tako rekoč prva poklicala.

V začetku sedemdesetih let je luč sveta ugledal prvi vidnejši ciklus grafik na temo kraških arhitekturnih ostalin. Svojo črno belo pripoved je stkal iz brezštevilnih, neskončno drobnih amorfnih delcev. Potrpežljivo, natančno je gradil oblike in sence, patino - spomin, nostalgijo, spoštovanje. Že takrat mu je postalo jasno, da ga zanima detajl, ki je ostal konstantno razpoznavno znamenje v vsem njegovem slikarstvu. Grafike so naletele na odmev in že je ustvarjal naprej. Drugi izmed vidnejših ciklusov, Apokaliptični Kras (1983), je nastal v tehniki olja na platno nepričakovana vizija, nadrealistično občuten, kataklizmičen in strah vzbujajoč, grotesken, poudarjen z močno simbolično konotacijo. Zafred je začel osvajati zakone barv, uspelo mu je zaobjeti več razsežnosti hkrati v teh ikonografsko in slikarsko izjemno dodelanih zgodbah. V delo, ki je sledilo, je začel pretanjeno vnašati vse več simbolike, kot posledico razmišljanja o bivanju, o poti človeka, po kateri stopamo in ne traja od danes do jutri, temveč obstaja tudi v drugih prostorih in času v zakonih kozmosa in neke prasile. Zafredov svet je postajal vse bolj zapleten, a ne nerazumljiv. Nastal je ciklus Tkiva (1989), skoraj fascinanten - mikrokozmičen pogled v notranjosti živobarvnih neopredeljivih organizmov, prodiranja v neznano - iz površine v globino neskončnih, anatomsko dosledno razgrajenih, v nitasti kaotičnosti ujetih oblik. Slogovno so ta dela razpeta med abstraktnim ekspresionizmom in (nad)realistično figurativno izraznostjo, predvsem pa je bistvena poudarjena kromatska nasičenost kot teksturno bogatenje površine.

V vsem tem času pa nikakor ne moremo spregledati mnogih slikarskih del, motivno izhajajočih iz kraške pokrajine, številnih tihožitij, pejsažev, del po naročilu, ki so nastajala sočasno v različnih tehnikah in formatih. Krajina zanima Zafreda kot fenomen, ki se spreminja in izgublja identiteto, ali kot historični fenomen, kot idiličen spomin ali sestav simbolov, včasih v romantično realističnem slogu, drugič s prizvokom temačno trpkega razpoloženja.

V drugi polovici osemdesetih let naj omenimo še cikluse Obrazov - Mask (olje na platno), ki pa ostajajo nekako ves čas spremljajoča tematika, znotraj katere raziskuje vedno nove izrazne možnosti. Tako je v letošnjem letu nastala barvna grafična serija obrazov - mask, kjer je vsebinsko posegel tudi po izvirni, že pozabljeni slovenski mitologiji. Poigrava se z liki, obrazi, maskami, figuraliko in bajkami, enkrat z bolj, drugič z manj izrazito grotesko, komedijo in porogljivostjo. To so svojevrstne magične prispodobe, ki jih po fragmentih prefinjeno prepleta in vpleta v končno sporočilnost. Prav tako je igriva uporaba pastelnih barv in filigransko natančnega dekorja, ki zapolnjuje ploskve in polja ter povezuje like v zgodbe.

V letošnjem letu pa je nastal še en presenetljiv ciklus osmih platen velikega formata, tem se jim pridružujejo še tri lanskoletna. Avtor je v teh delih dosegel kar nekaj nepričakovanih teženj. Že prej značilne slikarske prvine in vsebine je nadgradil in združil v celovito pripoved, dobesedno nasičeno in nabito z intenziteto barvnih plasti, ki iz globine prodirajo na površino. Lahko bi rekli, da je to nadaljevanje ciklusa Tkiva, v pomenu še večjega raziskovanja, stopnjevanja, razgrajevanja slikarske površine, v zagonetni in zabrisani figuraliki, ki se rodi po naključju in skriva v njej. Opaziti je več liričnega razpoloženja, tako v izboru barv kot v sami vsebini, v igrivem prelivanju fragmentov. Kljub izrazito nemirni fantazijski, sanjsko psihedelični likovni govorici je avtor odločno, a z veliko mero spontanih čustev, združil ekspresionistične slikarske prvine in abstraktno-ekscentrične poteze, v želji doseči neko harmonijo. Slikar se je prepustil moči barve, niso ga zanimale oblike ali kompozicija, ukvarjal se je s sprotno gradnjo fragmentov, ki rastejo iz podslikav in velikokrat sami zopet postanejo podslikave. To so irealni prostori, brezčasni, a ponotranjeni in neskončno svobodni. V njih so ujete vizije in utrinki neponovljive slikovitosti narave, ki se zdaj v preoblikovani podobi zrcali v stotinah drobnih barvnih in svetlobnih delcev.

V Zafredovem slikarskem prizadevanju se torej dogajajo zanimive preobrazbe, bliskovite spremembe in hkrati dovolj uravnotežene težnje, vse pa jasno potrjuje njegov silni razvoj, napredovanje in odpiranje novih možnosti v okvirih sodobne likovne umetnosti. Nikoli se ni želel podrejati smerem ali trendom, bolj ga je prevzelo lastno raziskovanje v neizmerno velikem prostoru likovne govorice, kamor je bodisi zavestno ali podzavestno vnašal simboliko, filozofijo, dramatičnost, čustvenost, psihadeliko ali celo dualistično preroško vsebino, razpeto med realnim, metafizičnim in imaginarnim svetom. Zafred si je svoje naloge zadal sam, in kolikor več si jih je zastavil, bolj intenzivno, s strastjo in veseljem jih je opravljal in se tako osvobajal. Vsaka iskrena ustvarjalnost nosi v sebi tudi določeno mero (po)trpljenja in vztrajnosti, a potem daje veliko več, kot je zahtevala. Daje novo energijo, ki se zopet manifestira naprej.

Stojan Zafred je ustvaril nepregledno veliko število del. Ta ni spoznala samo domača javnost, temveč sta jih spoznala in jih spoznavata tudi Evropa in svet. Njegovo delo lahko ovrednotimo kot kreativno umetniško ustvarjalnost, ki odločno stopa tudi po poteh sodobnega slikarstva.

Polona Škodič, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka
(recenzija, 1996)