Vojko Gašperut Gašper

je slikar, ki že dobrih pet desetletij odkriva lepoto krajine, predvsem okolij, s katerimi je življenjsko povezan. Primorska v najširšem pomenu besede mu je neusahljiv vrelec navdiha. Tu najde slikovite motive, posebne atmosfere in oživljajoče svetlobe. Senzibilna opazovanja krajinskih prostorov in pristna občutenja njihovih danosti so zanj zavezujoča, zato v pretehtanih kompozicijskih zasnovah ohranja videno in doživeto. Svet zunanjega je zanj lepota, vir ustvarjalnega življenja in optični normativ, ki ga sprejme za vodilo veristično naslikanih krajinskih prizorov, v katerih poudarja razpoloženjsko noto in harmonijo.

Razkošju barv in oblik realnega sveta, tako iz naravnih kot urbanih okolij, slikar dodaja zanimanje za predmetni svet, za tihožitno motiviko, za upodobitve figuralnih likov. Tako svoj motivni repertoar širi in mu daje tradicionalni vsebinski okvir.

V kompozicijskem pogledu si za cilj postavlja skrbno in uravnoteženo zasnovo notranje zgradbe. S poznavanjem načel likovne sintakse, z obvladovanjem gradnje slikovnih prizorov, vzpostavljanjem notranjih odnosov, prostorske iluzije ter oblikovno in barvno izdelanostjo pa lahko uresničuje raznoliko motivno snov.

Je odličen kolorist, ki z barvami sledi snovnemu realizmu in uresničuje skrb za volumetričnost ter dosega želeno barvno perspektivo. Z barvami seizmografsko občutljivo zrcali atmosfero zunanjega sveta, lovi magično moč svetlobe, snuje slikovite dialoge med osončenimi in senčnimi predeli ter z njimi razkriva svoja notranja razpoloženja. Temporalna, ambientalna in osebna stanja predstavlja skozi barvni nabor in dialoge med posameznimi nanosi. Njegove barve so praviloma tople, žareče in jasne, razprte v občutene tonske gradacije in žlahtne nianse. Pričajo o slikarjevi afiniteti, o njegovem čutenju mediteranskih specifik in tamkajšnje koloristične tradicije, o posameznih barvnih in svetlobnih stanjih tega prostora.

Poteza, s katero nanaša barvno snovnost na slikovno polje, je premišljeno pozicionirana, disciplinirana, oblikotvorna in povzema vsak detajl. V notranji želji po odmiku od stroge forme postaja poteg odločen, a v takšni meri, kot mu jo dopušča gibalna oviranost oziroma specifični način slikanja.

Vojko Gašperut Gašper je najprej uspešen slikar, avtor, ki je s trudom, predanostjo, raziskovalnostjo in studiozno poglobljenostjo izoblikoval svoj likovni izraz, ki ga neutrudno neguje. Je pa tudi slikar, ki svoje likovne stvaritve snuje na poseben način. Čopič, lopatica in barve ter slikarska platna so njegovo orodje in v tem se ne razlikuje od drugih slikarjev. A ustvarjalni proces ni konvencionalen, saj ga ne vodi roka. Vojko namreč slika z usti, kar od njega zahteva poseben fizični napor in terja dolgotrajno delo v polju slike, prinaša pa mu tudi določene omejitve. Pri sedemnajstih letih si je namreč ob nesrečnem skoku v vodo poškodoval vratno hrbtenico in postal tetraplegik. Skok se je tako spremenil v potop. Nato pa se je z močno voljo in željo, da bi na nov, drugačen način vstopil v življenje, dvignil na površje. Zoperstavil se je usodi in se kot galeb Jonathan Livingston dvignil v življenje. Slikarstvo mu je postalo terapija, motivacija, smisel in cilj, ki ga vedno znova suvereno osvaja. S slikarstvom je dobil energijo za dvig, ki se je spremenil v suveren in samonikel let po svetu likovne umetnosti. Z njim dosega ustvarjalne vrhove, se samouresničuje ter ob tem doživlja občutke svobode in sreče.

Usoda, ki se je z njim poigrala, mu je veliko vzela, a mu tudi dala. Prinesla mu je nove možnosti, ga utrdila, mu dala vztrajnost in izklesala njegov neomajni značaj. Omejitve so mu odprle ustvarjalna obzorja. Spremenil jih je v prednosti in izzive.

Postal je eden najbolj uspešnih in prepoznavnih slikarjev, ki slikajo z usti, in je polnopravni član Mednarodnega združenja VDMFK. Voljo in vztrajnost, talent in znanje razkriva z obsežnim in motivno raznolikim opusom pa tudi s svojimi razstavami. Aktivno namreč razstavlja tako samostojno kot v okviru združenja in njegova ustvarjalnost se giblje po razstaviščih širom sveta.

Ko delamo inventuro dobrih petih slikarskih desetletij, se zdi, da so motivi njegovo večno ukvarjanje, da je barvitost vedno prisotna, da je prepoznavnost vsebin neločljiv del njegove ustvarjalnosti. In vendar je to le površno gledanje. Tudi avtor je z leti izostril svoj pogled, ga slikarsko profiliral. Z njim išče "prava" očišča, najbolj zgovorne izseke stvarnosti, najbolj zanimive trenutke. Kako pa vse to prevaja v slikarski zapis? Natančno in precizno, hkrati pa čuteče. A vsaka pot se nekje začne. In na začetku so bili cilji povsem sorodni ali celo enaki, vendar koraki do njih težki. Začetki kažejo naivnost v prikazovanju majhnega sveta. Poteza je bila velikokrat okorna, nesamozavestna, najpogosteje segmentirana. Nikakor ni stekla po slikovni površini. Barve so bile zaprte v posamezne barvne imenovalce, trde, brez tonske spevnosti in mešanja v nianse, nanosi pa neprehodni. Modelacija elementov ilustrativnosti je bila toga in avtor je pogosto ostajal pri poploščenosti.

Z lastno angažiranostjo, kvalitetno mentorsko podporo in dolgo kilometrino je uspel izpiliti svoje slikarstvo in mu dati kakovost. Zahteve, pravila in zakonitosti je tako osvojil, da jih sedaj suvereno uporablja in prenaša med posameznimi motivi. Prehodil je izvrstno pot likovne profilacije in dozorel v zrelega in vsega priznanja vrednega likovnega umetnika.

URBANA KRAJINA:
BREGINJ, SLOVENSKA ISTRA

Krajina in veduta imata v slikarstvu Vojka Gašperuta Gašperja osrednje mesto. V okviru urbane krajine je svojo ustvarjalno pozornost še posebej posvetil rodnemu Breginjskemu kotu in upodobitvam, vezanim na bivanjski prostor slovenske Istre, ki ga širi in plemeniti s specifičnim solinarskim miljejem. Do Breginja in vasi Sedlo, v kateri se je rodil, ga vežejo močne čustvene niti. Navdušenje nad staro, tradicionalno arhitekturo Breginjskega kota izraža v obsežnem in pomembnem sklopu slik. Njegovemu nastanku niso botrovale le osebne vezi s temi kraji, ampak tudi spoznanje o minevanju, o rušenju, o izginjanju naše kulturne dediščine, ki je bila na tem področju uničena v katastrofalnem potresu. Arhitekturne lepote in posebnosti, ki so prinašale tudi zgodbe življenja, ki so govorile o načinu bivanja in preživetja, so izginile pod uničujočo silo matere narave. Vojko, ki je tankočuten opazovalec in spremljevalec konkretnih danosti ter čuteč umetnik, se je ob tem dejstvu počutil še dodatno poklicanega, da »ohrani« arhitekturo vasi. Seizmografsko senzibilno zaznavanje specifik in čustveno navezanost je preoblikoval v prepričljivo in trdno likovno interpretacijo ter postal dokumentarist prostora in časa.
...

KRAS

Vojko v svoji realistični usmerjenosti stremi po oblikovni dovršenosti, je pa tudi odličen kolorist, ki ljubi barve in ima izostren občutek zanje. Z njimi izraža ambientalne in temporalne danosti pa tudi svoja notranja razpoloženja. Vedno se nagiba v intenziteto in osončenost. Zato na ustvarjalnem potovanju iz Breginjskega kota v slovensko Istro tako rad postoji na Krasu, še posebej jeseni, ko mnogobarvna in žarilna jesenska paleta dobi magičnost, moč, razkošnost in veličastnost.
...

... V to krajinsko vzdušje se jeseni naselijo zaplate bujno žarečega pordelega ruja. To je trenutek, ki kliče po ustvarjanju, po snovanju njemu lastnega likovnega videnja, trenutek, ko mora avtor zajeti iz tega barvno fascinantnega prizora, poseči po paleti intenzivnih rdečih barvnih vrednosti ter razpreti pridušene registre rjavin, da se razigrajo v žlahtnih odtenkih.

Povsem se prepusti navdihujoči moči narave, njenemu veličastnemu kolorističnemu stanju in v izpiljeni maniri ter njemu lastni spretnosti v trdno postavljenost kraške krajine naslika mehko artikulirano grmičevje ruja. To je tisti prekipevajoči vir življenja, ki v opusteli krajini izživi svojo magično moč, ki odslikava posebno stanje, ki žari, greje in zapise plemeniti celo s simbolnimi pomeni.
...

ZIME

... Tako kot se slikar hedonistično predaja barvam in svetlobam Mediterana ter jim tenkočutno sledi, tako kot ga navdušuje mlado pomladno zelenilo, s svetlobo in toploto prežarjeno poletje ali koloristično razkošna jesen, tako ga zanima tudi zima. K slikanju zimskih motivov ga je spodbudilo poslanstvo VDMFK-ja, ki tovrstne motive izdaja v različnih oblikah, na koledarjih, voščilnicah, darilnih papirjih in drugih nosilcih, ter jih pošilja ljudem v času božično-novoletnih praznikov. Zime so se prvi hip zdele kot umik od barvnega razkošja v belino, spokojnost, tišino in zastrtost zimske pokrajine, kot odhod v svet izrazite barvne omejenosti, v svet, v katerem prevladuje bela. Bela, ki sploh ni bela. ... V njej odsevajo violetne barvne vrednosti, še pogosteje pa tople, rumene in njegova bela ni ena sama, ampak predstavlja pravo bogastvo istega barvnega pigmenta, ki se pahljačasto razpira v različne, komaj zaznavne prefinjene naglase oziroma dodatne vrednosti. Bela je v tematsko zaokroženem opusu zimskih (po)krajin Vojka Gašperuta Gašperja barva posebne čarobnosti, barva, ki v mehko artikuliranih nanosih prekriva in k počitku pozibava zemeljsko površje, hkrati pa daje slutiti življenje, skrito pod to kopreno, življenje, ki ga bodo iz zimskega spanca prebudili prvi sončni žarki.
...

ROŽE IN TIHOŽITJA

... Poseben tematsko zaokrožen sklop motivike so njegova cvetlična tihožitja; z njimi je pripravil kar nekaj razstavnih predstavitev. Z rožami se poklanja tistemu, kar je v naravi najlepše, enkratno, najbolj barvito in najbolj oblikovno popolno. Rože človeka spremljajo od rojstva do smrti, ozaljšajo njegova praznovanja, so tista lepota, ki je prisotna v vseh civilizacijah. Motivne izbranke vizualizira tako, da veristično sledi njihovim podobam, da jih naslika z natančnostjo botanika, v posameznih rešitvah pa se poslužuje tudi ekspresionistično naravnanih izživetij. Avtor vedno želi izraziti pojavnost vsakega cveta in razkriti lepoto.
...

FIGURALNE KOMPOZICIJE

Gašperutove urbane krajine posredno govorijo tudi o človeku, o delu njegovih rok, o čutenjih krajinskih danosti, o sobivanju z njimi, o življenju in njegovem toku. Krajinski prostori niso obljudeni in zdi se, da avtor s figuro ne želi zmotiti podobe in razpoloženja. In vendar se sooča tudi s figuralnimi vsebinami, s človekom kot merilom vsega. Naslikal je svoje videnje sebe in ta avtoportret sega na sam začetek njegove ustvarjalne poti. Izpod čepice gledajo zvedave oči, odprta usta omogočajo, da v eter potujejo besede, značilna drža rok pa zaokrožuje Vojkovo resnično podobo. Kasneje ji je dodal še nekaj portretnih likov in kompozicij, v katerih je človek akter dogajanja. Te se v več primerih naslanjajo tudi na sakralno ikonografijo in predstavljajo Jezusovo rojstvo ali pa njegovo trpljenjsko dramo. Tovrstni prizori se iz realističnih okvirov v marsikateri rešitvi, predvsem tisti na temo Kristusove smrti, nagibajo v ekspresionizem in tako s slogom interpretacije dodatno podpirajo tematiko.
...

RISBE IN GRAFIKE

V Gašperutovem opusu imajo svoje mesto tudi risbe (svinčnik, lavirani tuš) in grafike, predvsem grafični tehniki suhe igle in jedkanice pa tudi linoreza in serigrafije. Avtor s tem dokazuje, da obvlada tehnično plat heterogenih likovno-vizualnih področij. ... Mojstrstvo, ki ga Vojko dokazuje tudi na teh področjih, je neizpodbitno in jedkanica, ki jo je ustvaril leta 2013 in nosi naslov Hrast, ga še dodatno okrona. Dobila je namreč certifikat kakovosti na tekmovanju JSKD za grafiko.

Z leti predanosti likovnemu ustvarjanju, s talentom, z likovno občutljivostjo in s prepričanjem, da je vredno raziskovati in se poglabljati v slikarski medij, je izoblikoval avtorsko prepoznaven slog, ki ga preigrava skozi paleto raznolikih klasičnih motivnih izhodišč. Utrdil si je posebno mesto med sodobnimi, še posebej primorskimi slikarji. Njegov opus ima številne občudovalce in njegova dela so v marsikateri zasebni ali javni zbirki. Številne nagrade in priznanja s strani stroke pa so avtorju dodatna spodbuda in priznanje, da je izbral pravo ustvarjalno področje, da utrjuje pravi kreativni izraz.

Najvišje priznanje je avtor dobil s predstavitvijo na legendarnem Le Salon des Beaux Arts v Parizu, ki ga organizira francosko Nacionalno društvo za umetnost v prostorih Carrousela du Louvre. Tam je leta 2016 na 155. mednarodni razstavi Salona lepih umetnosti razstavil sliko Trave. Prefinjeno naslikane, krhke in tanke travne bilke mehko valovijo na slikovni površini. Avtor jih je predstavil v lirično-poetični drži in v izjemni prefinjenosti barvne ubranosti, ki zaigra v tonski orkestraciji in z žlahtnimi niansami.

Kljub prioritetnemu zavezujočemu odnosu s konkretno stvarnostjo, kljub namenu po realistični "obnovi" stvarnosti se Vojko na slikovnem polju počuti svobodnega. Svetu zunanjega namreč sledi tako, da ob tem izraža svoj odnos, svoja čutenja, dodaja osebno pomenljivo sporočilo in vse oplemeniti s svojo avtorsko ustvarjalno in človeško energijo. Tako "obnavlja" na njemu lasten in prepoznaven način, iščoč razpoloženje, harmonijo, domačnost in duhovni naboj.

Vojko niza tradicionalne motive, ki so njegovi prvotni in večni ustvarjalni navdih. S tem uresničuje profesionalno in intelektualno zvestobo do sveta zunanjega in do samega sebe. Uspeva mu, da senzibilno spaja risbo in barvo, oblikovno realistično dodelanost in pester barvni kolorit pa tudi razum in čustvo.

Umetnost prebuja, kar v nas še spi. Prebudila, še več, k novemu življenju je poklicala Vojka Gašperuta Gašperja, nas gledalce pa vselej znova kliče k čuječnosti, k odkrivanju življenja v nas in okrog nas.

Anamarija Stibilj Šajn, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka
(odlomki iz uvodnega besedila v monografiji Vojko Gašperut Gašper, 2019)