Dobrodošli v spletni trgovini Založbe UNSU. Z nakupom izdelkov pripomorete, da se slikarji, ki slikajo z usti ali nogami, preživljajo s svojim delom. Hvala!
Dostava po Sloveniji. Brezplačna poštnina pri vsakem nakupu. Pregled ponudbe in naročilo ⭢

Košarica
0,00 €

Likovna kritika

Slikarstvo Željka Vertlja v očeh umetnostnega zgodovinarja Jake Racmana

Image with ornament

Željko Vertelj

se je s slikarstvom spoznal razmeroma pozno … po tem, ko ga je življenje usodno zaznamovalo z znamenji preizkušenj in v stanju, ko si je zaradi trajne invalidnosti po poškodbi v prometni nesreči pri likovnem ustvarjanju lahko pomagal le s čopičem v ustih.

Od prvih začetkov slikarskih potez razvidno slikarjevo hotenje po realno prepričljivi in obenem pravljično lirični naravi ustvarjenih podob je v več kot dvajsetih letih - odkar je štipendist Mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami - dvignil svoj likovni jezik na raven, ko že zmore presegati shematičnost ter v dozdevni lahkotnosti gibkih linij in voljni mehkobi vzvalovanih kretenj čopiča ustvarjati podobe sveta, ki so več kot prepričljiv vtis odseva trenutka in resnične podobe narave … Likovni način avtorju lastne barvne potujitve naslikanega pa istočasno nudi gledalcu tudi zanesljiv "pobeg" iz vsakokratnega trenutka in resničnosti …

Kot mnogi likovni samorastniki je Željko Vertelj potrebno znanje pridobival selektivno in postopno; v sodelovanju s slikarji iz združenja VDMFK na skupinskih ustvarjalnih delavnicah ter prek dela z likovnimi mentorji, med katerimi moramo imenovati vsaj Rassa Cavseviga - Rajka.
Dolgotrajen, včasih mučno izčrpavajoč proces nastajanja njegovih slik morda prav zaradi vse energije in intimne poetike, vložene vanje, odpira gledalcu široka polja neslutenih interpretacij njihove vsebine …  Avtorjeva introspektivna narava ga namreč vodi pri ustvarjanju, kjer izhaja iz lastnega občutenja in tudi v pripovedi njegovih slik je jasno razvidno, kako zna naravo poslušati z očmi in ji prisluškovati z vsem svojim bitjem. Kot da v njej išče tisto njeno skrivno sporočilno moč, ki mu je pred tolikimi leti pomagala na novo osmisliti življenje … V svojem tihem, marljivem procesu ustvarjanja se vedno znova vrača v tisti čas in z iskro žara s potovanj navznoter sleherni motiv preobraža v kontemplacijo, ki spominja na zahvalno molitev.

Pejsaži na razstavi so motivi narave, ki so v likovnem in vsebinsko povednem neizčrpen vir, vračanje k njim pa pomeni umetnikom vztrajno nagovarjanje snovi in medija, da bi mogli odgovarjati na temeljna vprašanja človeka. Kljub motivni heterogenosti in barvni dihotomiji nam pričujoča razstava evocira tovrstno izpraševanje, saj avtor relativizira pojem časa, ko se tja in nazaj trenutek pretaka v večnost; vse preteklo v nesluteno prihodnje; trenutne optične zaznave pa v zapovrstje barvnih senzacij globokega občutenja duha. V počasnem ritmu čopiča se nam odstira svetlikanje sveta, ki ga avtor pestuje v spominu srca in srcu spomina, hkrati pa vzdiguje v simbol, prazačetek in končni cilj človekovega hrepenenja, širjave katerega lahko doživljamo kot stopnjevanje deskriptivnosti na izkustveno raven.

Svoje intimno doživeto videnje naslikanega avtor hkrati odpira navzven kot poziv, da bi tudi ostali (lahko) uvideli, kar je v brenčeči bežnosti  sodobnega utripa bivanja vsakdanjosti očem nevidno in kar ostaja, vsem na očeh, najbolj skrito. Njegove slike dobijo s tako poudarjeno simbolno razsežnostjo presežno vrednost in značaj metafore. Povsod na razstavi je med slikami slutiti, da je v nepremičnem motivu zastal dih in da je v prizore neprisiljeno vnesena vseobjemajoča brezmejnost, ki je za slikarja in gledalca pomirjujoča in navdihujoča obenem.

Slike so trenutki, iztrgani pozabi in predani večnosti. Njihovo snovanje je proces, ki poleg znanja in veščin zahteva čas, predanost, zbranost; ter tista drobna, nepredvidljiva zrnca hipnih naključij, ki jih globoko pod valovi talent narave nepreračunljivo oblikuje v bisere.

 

Avtorjev likovni izraz tudi na pričujoči razstavi odlikuje barvna skladnost, uglašena na prav določene tonske akorde in obogatena, gledano celostno v okvirih dosedanjega opusa. Če je doslej ubiral razmeroma konservativno udobje toplih, zemeljskih tonov, se presenetljivo sveže in suvereno prikaže tudi v veščem usklajevanju odtenkov modrozelene, oranžne in rožnate ter z navdušujočo lahkotno sinjino markantnih kadrov nekaterih svojih morskih slik.

… Tam Drevo pozvanja z oglušujočo tišino opoldanske bonace; drugje Razburkano morje z zelenimi in belo-modrimi toni sivih srebrnin prikliče neukrotljivo moč občuten šum in bučanje razklenjenih valov, hlad, pršec morja, vonj alg in soli … Odprte slike svetlega miru, na primer Jadrnice v daljavi, poležejo misli k blagemu počitku, kot pomirjujoče zagotovilo vrnitve v varen pristan; mnoge druge pa dajejo vtis kot bi ob pridušeni svetlobi, na stenah zavesti, pod vekami obujali podobe umolklega spomina in jih tkali z dotika vabljivo vozlasto volneno prejo, kot drobnozrnat gobelin čuječnosti …

 

Image with ornament

Jadrnici v daljavi - ena od slik na samostojni tematski slikarski razstavi Željka Vertlja VALOVI POLETJA v galeriji družbe Salus v poletnih mesecih 2017, na kateri avtor podaja svoje poglede na priljubljena obvodna pribežališča pred vročinskimi valovi.

Posebno mesto na razstavi je namenjeno slikam na ozka in visoka platna, ki avtorja zaposlujejo šele v zadnjem času. Radikalni izrez kadra posamič prikazuje nenavadno ozek in zaradi izrazito nizko postavljenega obzorja tudi stopnjevano v nebo uperjen pogled … Postavljene druga ob drugo pa te slike, razrezane v ritem klicajev, scela horizontalnemu prijemu kompozicije zaspanega zaliva, ki ga v simetriji mozaično gradijo, dodajajo psihološko premišljeno tropičje … Ambientalni dekorativnosti sodobnih interjerjev namenjene slike tovrstnega formata so slikarju tu pomenile izhodišče za precej smel poskus aktualizacije motiva tradicionalnega pejsaža, ki v današnjem svetu umetnosti izgublja na ceni in v mišljenju širokih množic vse bolj predstavlja veličastni anahronizem.

Avtorju je občudovanja vredno uspelo združiti všečno, sodobno formo vertikalnih pasov in brezčasno, čeprav nostalgično vsebino naslikanega motiva. Še več! S kombinacijo je poskrbel, da se kvalitete obeh svetov povezujejo, dopolnjujejo in skupaj nadgrajujejo izbrano snov v poetiko izraza, kot posebno, fluidno, a v sebi zaključeno celoto. Na šestih trakovih pred nami je naslikan široko zaobjet pogled na zaliv, ki v večerno plimovanje zajema vso pojemajočo luč svetlobe zahajajočega sonca. Njegovo žerjavico z odseva na negibni, oljnati gladini morja - prek katere pogled kar zdrsi za vabljivimi odsevi - slikar na nebu razpiha v eterično podobo hrepenenja, ki je živo v koprnečih, ožarjenih oblakih, kot sublimacija tuzemskih čustev in občutij, predihana skozi zavest v daljni onkraj.

Toplina in zaupljiva gotovost, ki ob daljšem motrenju lahko prevzamejo obiskovalca razstave, so nesporni avtorjev življenjski nauk, vodilo in sporočilo. Pa vendar se ob ogledu ponuja vprašanje: "Je neskončen mir svetov s slik avtorja odsev njegove zavesti, ali gre za kompenzacijo njegovega nemirnega duha, iskanje, sanje, upanje?" Znano je namreč, da Željko Vertelj o svojih slikah nerad govori. Prav rad pa prisluhne, kaj so in kaj pomenijo, če mu o njih spregovorijo drugi, najsi bo v hvalospevu ali bridki ostrini kritike … In to veliko pove o človeku.


Jaka Racman
(ob odprtju slikarske razstave Valovi poletja v galeriji družbe Salus v Ljubljani, 29. junija 2017)

Fotogalerija likovnih del

Vse slike so avtorsko zaščitene.