Dobrodošli v spletni trgovini Založbe UNSU. Z nakupom izdelkov pripomorete, da se slikarji, ki slikajo z usti ali nogami, preživljajo s svojim delom. Hvala!
Dostava po Sloveniji. Brezplačna poštnina pri vsakem nakupu nad 30 €. Pregled ponudbe in naročilo ⭢

Košarica
0,00 €

Željko Vertelj v eliti slikarjev VDMFK

Naš slikar Željko Vertelj je v letošnji pomladi postal pridruženi član Mednarodnega združenja umetnikov, ki slikajo z usti ali nogami. Željko je bil dolgoletni štipendist VDMFK, ki v svoji skromnosti in tihem zadoščenju, da s slikanjem, ki je že četrt stoletja tudi njegovo življenjsko poslanstvo, ljudem prinaša svetlobo in vero v dobro, izkazovanju svojega napredka na slikarskem področju ni posvečal pozornosti. A s svojim vztrajnim delom in slikarskim izpopolnjevanjem je v svoji marljivi ustvarjalnosti tudi nenehno rastel in tako dosegel visok umetniški nivo, ki so ga prepoznali tudi v vrhu VDMFK in Željku podelili status pridruženega člana tega združenja.

Napredovanje iz štipendista v pridruženega člana VDMFK je izjemen dosežek, ki je mogoč le ob izpolnjevanju visokih umetniških standardov združenja, primerljivih z nivojem akademskih slikarjev. Med več sto štipendisti sta to napredovanje letos dosegla le Željko Vertelj in mehiška slikarka Lidia de Jesus Chaidez Lopez.

Željkovega napredovanja smo izredno veseli in mu za ta velik korak v svetovno elito slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami, iskreno čestitamo!

Željko je vedno sodeloval na vseh likovnih delavnicah in razstavah, ki jih je organizirala Založba UNSU vse od leta 2001 do danes. V založbi smo ves čas spremljali njegov napredek, saj nas je večkrat obveščal o svojih novih delih; nemalokrat nam je poslal že fotografijo dela v razvoju, nato še dokončane slike. Tudi reprodukcije njegovih del je naša založba večkrat objavila na voščilnicah, razglednicah in koledarjih v svojih letnih kolekcijah, tako božično-novoletnih kot pomladnih.

V Založbi UNSU Željka poznamo že vrsto let in zagotovo lahko zatrdimo, da je prekrasen človek z velikim srcem. Skromen, vedno dobronameren, nenehno nasmejan, redkobeseden, priden, delaven in zelo vztrajen. Resnično smo ponosni nanj in na njegov uspeh na polju slikarstva.

Čeprav Željko raje govori s slikami kot z besedami, pa mu ob tej pomembni prelomnici, ko se je z dolgoletne slikarske poti štipendista povzpel do pridruženega člana VDMFK, moramo dati mesto tudi za besedo. "Ja, ja" je brez pomisleka (kot vedno) rekel povabilu in odprl vrata do kotičkov svoje ustvarjalne poti in življenjskih modrosti.

 

Željko, še enkrat iskrene čestitke. Postati pridruženi član svetovne elite slikarjev VDMFK je izjemen uspeh. Kaj Ti pomeni to napredovanje ?

Napredovanje mi veliko pomeni, še posebej, ker je zdaj to vse težje doseči. Napredek pri slikanju sam po sebi ni dovolj, potrebno se je izpostaviti, predstaviti svoja dela in angažiranost na področju slikarskega izobraževanja, likovnih delavnic, razstav in drugih dogodkov, vezanih na likovno umetnost. To je bil zame kar velik izziv. Pred leti sem bil tako samokritičen, da sem le malo svojih slik poslal na VDMFK, saj se mi niso zdele dovolj dobre. Zadnja leta sem to presegel in začel redno pošiljati svoja dela na sedež združenja v Liechtenstein, k čemur me je izdatno vzpodbujala tudi direktorica naše založbe. Res hvala Klári za vso podporo in motivacijo.

Slikanje je Tvoje življenjsko poslanstvo že četrt stoletja. Pričuješ, da je mogoče uresničiti sanje. Je tudi ta velik dosežek v VDMFK potrditev vsega tega?

Ja, prav gotovo je tudi to. Kar dosti let slikanja tistega, kar je treba, in ne tistega, kar ti je lepo ... to ni lahko; a če imaš za to dovolj velik razlog, se da ... in kasneje ti to postane še izziv in nazadnje še lepo za delat. In krog je sklenjen; lahko uresničuješ sebe in svoje poslanstvo.

Na začetku slikarske poti si slikal s temperami, ki so otrokoma ostale od šolskih aktivnosti. Namesto slikarskega platna si uporabil staro rjuho, ki sta Ti jo napela na okvir … ni Te oviralo, sledil si sanjam. Po sprejemu v VDMFK si se lahko svojemu poslanstvu posvetil bolj profesionalno. To je bila Zate pomembna prelomnica. Je kakšen spomin na to še posebej živ?

Za združenje VDMFK in pot do njih mi je povedal Vojko (Gašperut). Po njegovem nasvetu sem poslal na združenje nekaj svojih slik in kmalu sem po pošti prejel obvestilo, da sem sprejet v združenje kot štipendist. Spominjam se, kako zelo sem bil tega vesel. To je bilo tisto notranje veselje, ko te preplavi zavest, da nekdo verjame vate, ko nisi več poklapan, ko se zmanjša veliko breme skrbi, kako poskrbeti za družino, s čim zaslužiti denar za preživetje. S štipendijo za slikanje so se odprle realne možnosti, da se slikanja lotim resno, da z njim zaslužim in pomagam družini. Bila je rešitev za konkretne probleme. Izza oblakov je posijalo sonce.

Večkrat poveš, da ste slovenski slikarji, ki slikate z usti ali nogami, kakor tudi ekipa Založbe UNSU, kot ena družina. Kakšne so te vezi?

Naše vezi močno presegajo le poslovno sobivanje, kot bi ga običajno pričakovali. Povezani smo čisto na človeški ravni. Tudi, če gre za osebne težave posameznika, v založbi izražajo skrb in ponudijo roko.

Kaj Ti je danes pri slikanju največji izziv? Kaj bi rad še dosegel?

Še vedno si želim, kar sem že večkrat izrazil, da bi znal slikati kot naš mentor Rajko Čauševič (Rasso Causevig). Saj grem vsak teden enkrat k njemu, da nesem pokazat, kar sem naredil. Pred leti je na razstavi v Ljubljani nek arabski poslovnež kupil vse moje slike, pa sem z denarjem od prodaje za celo leto najel pisarno v Postojni, kjer sva z Rajkom lahko delala in se učila. Lani sem celo razmišljal, da bi se za leto ali dve preselil v postojnski dom starejših, da bi lahko skoraj vsak dan delala skupaj. Rad bi, da bi imel toliko znanja kot on in potem izoblikoval tudi svoj prepoznavni slog.

Kako izbiraš motive? Kateri so Ti danes najljubši?

Glede motivov še vedno gledam, da je večji del takih, ki bi bili potem uporabni za voščilnice; največ delam na tem. Za sprostitev pa kakšno vodo ali pa toplo zimo.

Imaš veliko razstav, veliko delaš, vedno si pripravljen na sodelovanje, pa naj bo to na likovnih razstavah in delavnicah, predstavitvah v javnosti, s slikarskimi deli po naročilu, … Zato, ker ne znaš reči ne ali …?

Res je, da če se le da, rad ustrežem. Nemalokrat mi vse to predstavlja tudi izziv in preizkušanje samega sebe, če zmorem. Se pa tudi nihče ne šlepa, tako da ni problem.

Nam zaupaš kakšno prigodo, ki se je rad spominjaš?

Smešnih prigod je bilo kar nekaj. Mogoče bi izpostavil eno iz zgodnjega obdobja mojega slikanja, ko sem dobil naročilo za sliko, na kateri naj bi bila žanjica. Takrat ni bilo interneta, nekaj slik narave sem imel na koledarjih, teh je bilo zloženih na stolu v kotu več kot pol metra visoko; ko sem potreboval motiv za sliko, sem šel tja pobrskat. Za to sliko sem njivo s pšenico imel, ni pa bilo žanjice in nje se ne da kar na pamet naslikat; potreboval sem model. In smo Andreja (sina), ki je bil takrat star 10 let, določili, da bo on ta žanjica. A ni šlo vse tako enostavno... ni znal držati srpa v roki, jaz mu pa tudi nisem mogel pokazati, pa še levičar je. Pa je tako eno popoldne s srpom žel steljo v gozdu, da je videl, kako to gre. In seveda je bilo treba žanjico še lepo obleči, ne bo v trenirki ali kavbojkah. Smo našli krilo, dolgo do tal, pa staro ruto za na glavo. Ko smo gledali vso to šaro, smo se že pošteno smejali, ko pa je Andrej  v gozdu vse to oblekel, smo kar pokali od smeha. In da nas ja ne bi kdo videl, smo potem še avto zapeljali s ceste v steljo. A model sem imel, naročilo izpolnil in po mnogih letih celo srečal gospo, ki mi je povedala, da ima mojo sliko - Žanjico.

Za skoraj vsako kolekcijo, ki jo izda Založba UNSU, pa tudi partnerske založbe VDMFK v drugih državah, je izbran kakšen Tvoj motiv. Dobiš tudi sam kakšno voščilo ali pozdrave na taki voščilnici ali razglednici? Kakšen je občutek?

Ja, ja, včasih pa res pride kakšen moj motiv na voščilnici ali razglednici. Si mislim, to mi je pa nekam znano ... Pa vesel sem.

V svojem življenjepisu nisi nanizal nobenih prejetih priznanj, pa jih ne manjka. Nam lahko poveš, Ti je katero še posebej pomembno?
Vprašanje Željko najprej kar prezre, nato priznanja skoraj zanika in končno, po vztrajnem bezanju vanj in spominjanju na konkretne dosežke, le izpostavi: 

Veliko mi je pomenilo, ko sem od Založbe UNSU dobil sliko, sestavljeno iz vseh izdanih voščilnic z mojimi motivi. Pa napredovanje v pridruženega člana VDMFK, ki je hkrati potrditev moje slikarske poti in neumornega dela; ko se je vse izšlo, ko nisem zbolel na delavnicah, kjer sem kljub mrazu delal, ko sem se nenehno aktivno udeleževal dogodkov, od slikarskih delavnic in razstav do obiskov šol - bilo je leto, ko je bilo teh dogodkov skoraj 70 in sem prevozil 50.000 km -, ko nas je čas korone potisnil v drugačen svet in sem ga lahko s še več slikanja osmislil tako, da mi je bilo zares lepo.

Ljudi vedno postavljaš na prvo mesto. Rad osrečuješ vse okrog sebe. Kaj pa Tebe osreči na poseben način?

Včasih sem komu naredil uslugo, ne vem več kaj, zame nič posebnega ... potem pa čez mogoče deset ali koliko že let sam potrebujem nekje nekaj (npr. na občini), kar me kar skrbi, kako bo šlo, pa sploh ne vem, da je ta človek tam in mi to uredi z levo roko, kot se reče. In se mi še zahvali, jaz pa prav tako njemu iz vsega srca; pa sva tako vesela kar dva.

Ali pa dogodek iz Ljubljane, ko mi na poti pride naproti skupina fantov in eden pokaže name in reče: Fantje, ta stric me je učil matematiko, če njega ne bi bilo, je jaz ne bi nikoli naredil." Pa mi srce zaigra.

 

Tvoj vsakdan je nedvomno bogat. Kaj Ti je v dnevu najljubše? Kdaj je (če je) Zate dan popoln?

Razveseli me, če je kaj "na žlico" za jest', pa če kdaj ni treba nikamor in lahko slikanju posvetim ves popoldan in večer skupaj.

In če sem še koga razveselil, če sem še kaj slikarskega naredil, je dan popoln.

 

Kaj Ti je najpomembnejše v življenju?

Zdravje, vezi s sinovoma, da sem v dobrih odnosih z ljudmi, da čuvamo naravo. Da se ravnam po pravilu: pomagat' ja, premagat' pa ne.

Tvoje sporočilo ljudem?

Verjemimo v dobro. Četudi sedanji čas in situacije ne kažejo ravno temu v prid, vseeno: verjemimo v dobro!

"Verjemimo v dobro" nam Željko polaga na srce. In gotovo je prav on eden najbolj verodostojnih ljudi, ki to lahko trdijo. Kajti Željka je ena sama dobrota. S svojim življenjem to dokazuje vsak dan znova. Hvala Željko, tudi za ta zgled.

 

 

Člani VDMFK Slovenski slikarji
Nazaj
Željko Vertelj v eliti slikarjev VDMFK
Naprej
Pa je pomlad prišla … in nova kolekcija