Ženska lepota na platnih Željka Vertlja

Željko je človek, ki verjame v sočloveka in v njem vedno sluti, poišče in najde tisto najboljše in najlepše; kakor tudi vedno prepozna lepoto in govorico narave, ki ji prisluhne z vsem svojim bitjem, in ji je v četrtstoletnem obdobju svojega likovnega ustvarjanja s čopičem v ustih zapel hvalnico že na mnogih slikarskih platnih. Tako je tudi na želeno tematiko iz svojega opusa izbral nekaj slik, nekaj pa jih je naslikal prav za to priložnost. Razstavljeni cikel podob ženske figure je Željkov poklon ženskam in njihovi lepoti, ki jo izžarevajo - tudi in predvsem v povsem običajnih življenjskih okoliščinah.

"Lepo mi je bilo ženske risat. Od (lanskega) septembra sem vsako sredo hodil na tečaj risbe k akademski slikarki Martini Hegediš v Novo mesto (v času karantene so izobraževanja potekala prek Zooma); smo se učili ravno figuro risat, zato me je povabilo na tematsko razstavo o ženski lepoti še bolj inspiriralo k ustvarjanju na to tematiko. Figura in razstava sta mi bili nek izziv. V preteklosti sem sicer že naslikal tudi ženske podobe, kot na primer na sliki Vila s Cerkniškega jezera iz leta 2012, večino razstavljenih slik na temo ženske lepote pa sem ustvaril v letošnji pomladi."

"Ko je mlajši sin hodil v srednjo šolo v Postojni in smo otroke s starši še dveh sošolcev izmenično vozili ob nedeljah zvečer v Postojno, ob petkih pa od tam domov - to je bilo pred več kot 12. leti – sem se dostikrat, kadar je bil čas polne Lune in sem se ob nedeljah zvečer sam vračal iz Postojne, zapeljal še do Cerkniškega jezera, da bi tam pričakal Luno. Je bilo treba počakat' do desete ure, ker je Luna šele po deseti vzšla.

Ko je Luna posijala, pa se je njena svetloba tako čudovito razlila po jezeru, kot da bi bilo čisto zlato. Kot bi zlat tepih pregrnil gladino jezera, kot da bi kdo po njem zlato polil. In je na njem kar zaigralo in zaplesalo. Tako je bilo lepo, da sem kar slišal, da igra, videl, da so vile plesale; tako zelo je bilo lepo!

Lepoto sem zajemal z vsemi čuti, sedla je globoko v moje srce. Vila, ki je igrala violino, je takrat dobila podobo na mojem slikarskem platnu. Naslikal sem cel cikel slik, v katerih sem izrazil svoje doživetje, videnje in radost nad prelepimi prizori polne Lune na Cerkniškem jezeru. Skoraj vse slike sem oddal, le slike Vila s Cerkniškega jezera, te slike nisem hotel dati nikomur.

Ti prizori Cerkniškega jezera, ki ga je sij Lune spreminjal v veličastni oder, na katerem narava uprizarja čudovit ples in iz domišljije izvablja Vilo in čarobne zvoke njene violine, so v meni še vedno tako zelo živi, kot da bi se vse to dogajalo danes. Zato je ta slika zame tako posebna, tako osebna in dragocena, da ostaja z mano za vedno."

"Pred cerkvijo sv. Antona je hruška. Po legendi velja, da če se boš z glavo zaletel v hruško tako, da se bo vrh zamajal, se boš tisto leto poročil. Samo ta hruška ima zdaj premer debla že 30 cm, pa se tudi sam hudo zamajaš, če poskušaš zamajati njen vrh - tako da včasih je to veljalo, zdaj pa vprašanje, če še. Smo pa na delavnici osebno spoznali domačinko, katere sestrična je stopila v zakon prav po tej poti. No, udeleženci likovne delavnice nismo z glavami stresali hruške, smo se pa vseeno imeli lepo, pa tudi vero v ljubezen smo ohranili." 

"Lepo mi je, voljo imam in lepo mi je tudi, če lahko komu pomagam – saj takrat daš potem še bolj sebi kot drugemu, če vidiš, da si nekaj lepega naredil. Vse to mi je lepo!
Saj včasih ni lahko. Včasih tudi kaj obljubim in prej ne razmislim, kaj bo to pomenilo; in tako se na primer v dnevu, ko je temperatura 37 stopinj Celzija, odpeljem najprej v Ljubljano na razstavo svojih slik, popoldan pa še v Novo mesto na likovno delavnico. A vedno izpolnim svoje obljube."

"Pred 15-imi leti je Tomaž Kvasnik - Osti Jarej  z didžeridujem nastopal na razstavi v galeriji Lanterna v Črnomlju. Na koncu je vprašal, če bi kdo rad poizkusil, in jaz sem ves navdušen prikimal. Tako mi je bilo to lepo trobiti, da si je on takrat rekel, da mi bo nekoč naredil to glasbilo. Najine poti se od tedaj niso več srečale; vse do zdaj, ko mi ga je iz Radovljice prinesel kar na razstavo Lepe smo."