Po poškodbi je sledilo leto zdravljenja in rehabilitacije. Takoj po končani rehabilitaciji sem se vrnil v šolske klopi in nadaljeval šolanje na gimnaziji, kjer sem že pred poškodbo končal prvi letnik. V rednem času sem končal gimnazijo in prav tako naredil izpite iz mature. Po končani srednji šoli se nisem odločil za nadaljevanje študija. Vzel sem si čas za razmišljanje, kaj bi lahko počel v nadaljnjem življenju.
Na obnovitveni rehabilitaciji leta 2019 sem spoznal šahiste, ki so mi predstavili igro šah. Bila mi je takoj všeč. Tako mi je šah postal velik hobi. Igral sem ga vsak dan po več ur.
Poleti 2021 pa sem se udeležil likovne delavnice v Novem mestu v čast in spomin mojemu dragemu pokojnemu prijatelju Gregorju Janežiču. Takrat mi je Benjamin Žnidaršič v dogovoru z družino Janežič predal Gregorjevo stojalo za slikanje. Po več letih vztrajanja, spodbujanja in prošenj Vojka Gašperuta, naj pričnem slikat, sem se le odločil, da poizkusim.
Začel sem popolnoma brez izkušenj (tudi pred poškodbo nisem nikoli risal). A že po nekaj slikah sem dobil veliko pohval, kar mi je vlilo dodatno motivacijo za nadaljevanje.
S 1. marcem 2023 sem postal član združenja VDMFK.
Že kmalu, ko sem začel slikati, sem ugotovil, da sem vendarle zmožen narediti kolikor toliko v redu sliko. A nisem si niti približno predstavljal, da bom tako padel noter in v tako kratkem času toliko napredoval, da bom sprejet v mednarodno združenje slikarjev po vsega slabem letu in pol od mojih začetkov. Sprejetje je razblinilo vse dvome o tem, ali je slikarstvo zame. Takrat sem dojel, da je to to, da je to moja prihodnost in da bom za to nagrajen. Danes lahko ponosno rečem, da sem član družine VDMFK.
