Kot otrok, ko se še ni zavedala svoje bolezni, je bila zelo živahna. Ko jo je mama na prvi šolski dan nesla v šolo, je vriskala od veselja. Pristno srečo je doživljala na tleh, v stiku z živalmi, še posebej z mačkami. Delili so si enako "perspektivo". Zelo rada je risala in občudovala barve ter z njimi eksperimentirala, čeprav je zaradi spinalne atrofije le s težka držala čopič, ki je bil zanjo težak kot jeklena palica.
Bolezen je žal napredovala, a je ni ustavila. Nasprotno, s čopičem v ustih je bila še močnejša. Slikanje ji je osmišljalo življenje. Slikala je, ko je bila žalostna, v stiski ali vesela. Poglobila se je v svoj svet, kjer je začutila samostojnost, lepoto in neizmerno svobodo.
Članstvo v mednarodnem združenju VDMFK ji je prinašalo še dodatno motivacijo. Tu je bila lahko med svojimi ljudi, ki čutijo in dihajo za isto stvar. Umetnost!
