Pred nesrečo je bil zelo živahen fant, ki je večino svojega prostega časa posvetil nogometu. Med poletnimi počitnicami leta 1998, ko so se s prijatelji kopali na bližnjem Šmartinskem jezeru, pa se je njegovo življenje usodno spremenilo. Pri igranju se je pri skoku v vodo prehitro odrinil s pomola in v nizki vodi z glavo zadel ob skalnato dno. V trenutku ni mogel premikati ničesar več.
Ko se je po dveletni rehabilitaciji vrnil v domače okolje, je potreboval kar nekaj časa, da se mu je uspelo vključiti v družbo. Po nekaj letih se je včlanil v Zvezo Paraplegikov Slovenije in v Društvo paraplegikov jugozahodne Štajerske. Udeleževati se je začel društvenih srečanj in tako spoznaval nove prijatelje in njihove zgodbe. Na eni od likovnih delavnic je spoznal Vojka Gašperuta in Bena Žnidaršiča, ki sta mu predstavila slikanje z usti. Dolgo je razmišljal, ali bi to lahko počel tudi sam, oktobra 2016 pa je na likovni delavnici v Celju prvič poskusil. Tako se je začela njegova slikarska pot in kmalu prerasla v novo življenjsko poslanstvo.
