Že kar nekaj let je minilo, odkar se me je s svojo usodo dotaknilo življenje. Njena nerazumljiva povezava med našim rojstvom in smrtjo me žene, da hočem tudi drugim razkriti moje podoživljanje. Na poti, ki jo hodim, hočem preživeti nič manj polno od tistih, ki jim je življenje s svojim križem prizanašalo. Ko sem se sredi stalnih težav pred nekaj leti bolje zavedel samega sebe, sem se tako kot mnogi drugi spraševal zakaj živim, kakšen smisel ima življenje in jaz v njem, čemu sem tu, ali ima moje bivanje nek namen. Življenje zahteva od nas prispevek in vsak se mora sam odločiti, v čem bo njegov delež.
Vedno sem bil na delo, ki sem ga trenutno opravljal, ponosen; tako, kakor otrok na svojo novo igračo. Ker sem delal s srcem, sem lahko delal na več področjih. Po izpolnjeni eni nalogi sem se z vso vnemo zagnal v drugo in o njej mislil, da je najvažnejša in se spraševal, kako sem isto mogel misliti o prejšnji. Zavest, da sem sposoben narediti to, kar do tedaj še nisem, mi je dolila volje in dala občutek moči nad življenjem.
Likovno sem se izobraževal pri akademskem slikarju Benjaminu Krežetu, grafiku Jožetu Potokarju, akademskem slikarju Mladenu Stropniku in likovnem pedagogu Rassu Cavsevigu.
