Njegovo pripoved je kot prvo pomenljivo zaznamovala slikovita Notranjska z razgibano pokrajino in bogato naravno in kulturno dediščino. Narava mu je bila vselej izziv ravno zaradi barvnih preobražanj, vremenskih sprememb in svetlobnih učinkov, predvsem v upodobitvah najrazličnejših vodá in nasploh jezera. Izbrusil se je v odličnega, prepoznavnega in samosvojega krajinarja. Z neštetimi barvnimi odtenki, prelivanji in odločnimi potezami se predaja spreminjanju pokrajine in na platnih ustvarja neko posebno impresivno utripajočo atmosfero.
Na razstavi nam tokrat predstavlja dela manjših formatov iz zadnjega ustvarjalnega obdobja v akrilni in oljni tehniki. Iz platen izžarevata notranji temperament in energija v nenehnem prepletanju snovne in poetične barvitosti. Površina slik pulzira v močnih in odločnih potezah. Krajinski izseki so poudarjenimi z dinamičnimi svetlobnimi površinami in mehko - ostrimi barvnimi plastenji. Zreducirani so na bistvo, kar odraža težnjo po poenostavljanju, ki avtorja privede do značilnega, njemu lastnega sloga. Kompozicije nastajajo sproti, brez predhodnih skic ali risb. Z bogato in živahno tonsko lestvico pretežno modrih, zelenih in rumenih tonov, s poudarkom na zračnosti in prostornosti, pokrajine živijo v polni plastičnosti. Poteze so lahko mehkejše ali pa močno izrazite, široke in hitre, mestoma površinske ali bolj skrite pod težo pastoznih nanosov. Kmalu namreč opazimo, da je v nanašanju mnogoštevilnih fragmentov prisotna tudi velika tenkočutnost, občutek za ritem barv in kompozicijsko skladje. Slikarsko površino v tem ciklusu avtor namreč izgrajuje samo »z uporabo lopatice«, ki omogoča igro presevanja zgoščenih barvnih struktur. Z učinkovitim stopnjevanjem dosega samodejno prehajanje ostrine v mehkobo, liričnosti v dramatičnost, impresije v ekspresijo in slednjič v abstrakcijo. V neomejeni slikarski svobodi tako nastajajo vse bolj abstrahirani odsevi sveta. Odstirajo se pogledi na deželo umetnikovih stoterih prepesnjenih podob z motivi njegove rodne Loške doline, Cerkniškega jezera, polj, potokov in rek, kolovozov med njivami, travnikov in javorniških podolij, tu in tam pa še srečamo kakšnega domačina pri kmečkih opravilih.
Benjamina Žnidaršiča prepoznavamo kot subtilnega slikarja vse bolj izmojstrenih slikarskih del, v katerih ustvarja bogat izpovedni prostor. Njegova platna kot prepesnjene ekspresije živijo svoje življenje. Imajo svojo melodijo in zven, svoj notranji utrip in vedrino, imajo svoje bogate barve in zgodbe, takšne kot jih je znal ujeti v svojem značilnem slogu. Nagovarja nas s sodobno likovno govorico in z velikim spoštovanjem do tradicije krajinarstva naklonjeno nadaljuje pot in tako dopolnjuje podobo umetnosti današnjega časa. Njegove slike so iskrene barvite pripovedi včerajšnjega in današnjega dne, so spomini in nostalgija, so trenutki in stoletja, ki jih oživlja v svojih pokrajinah kot dragoceno dediščino. Ostali bodo trajni likovni zapisi o lepoti življenjskega kroga, o naravi in njenih odsevanjih, o poteh in upanju, o domači zemlji in njenih ljudeh, o spoznanjih in človeku, ki verjame v jutrišnji dan.
Polona Škodič, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka
(ob 44. samostojni razstavi Benjamina Žnidaršiča Bena, Galerija Ravnice v Zagrebu, 4. junija 2019)
