Tako je slikarstvo postalo nov način mojega življenja, hkrati pa tudi moj poklic, še več - izpolnitev in poslanstvo. Zame je to način izražanja, saj sem z besedami bolj zadržan. V slikah bi rad prikazal svetlobo, srečo, upanje. Rad bi pokazal, da verjamem v dobro, da mi je uspelo zgoraj napisano. Rad bi, da barve plešejo, da žarijo - kot človek, ki mu je dobro ... Rad bi znal slikati, kot naš mentor Rajko ...
Za članstvo v mednarodnem združenju mi je povedal Vojko Gašperut. Ko sem začel prejemati štipendijo, se je zame odprl spet popolnoma nov svet - kot bi na novo zaživel. Dobil sem potrditev, da nekdo verjame vame, in počutil sem se spet koristno ... Kupil sem si lahko prave oljne barve in tudi že napeta platna, o čem sem prej samo sanjal ali pa gledal v kakšnem filmu po televiziji. Do takrat sem slikal na risalne liste s temperami in vodenkami, ki so sinovoma ostale v šoli; ali pa sta mi onadva, ki sta takrat imela 8 in 9 let, napela kakšno staro rjuho na okvir, da je bilo bolj slikarsko ... drugega materiala si nisem imel s čim kupiti. Čez čas sem si potem privoščil tudi mentorja in na kakovosti del se je to močno poznalo. Sedaj veliko delam in se tudi veliko učim. Rad bi postal velik mojster in s tem pokazal hvaležnost VDMFK-ju za podporo in da so mi to omogočili ...
Vsi slovenski slikarji, ki slikamo z usti ali nogami, skupaj z zaposlenimi v založbi tvorimo eno veliko družino. Založba nam organizira skupinske delavnice in razstave, srečanja, oglede razstav, pa tudi nudi pomoč pri organiziranju naših samostojnih razstav. Pa tudi takrat, ko pridejo za nekoga najtežji trenutki, tudi takrat so zraven in pomagajo.
