Dominik Lozar svoje delo pred vsemi razgalja prav od svoje odločitve za nadaljnjo pot samouresničenja, kar je nedvomno najbolj krhko obdobje. Obdobje začetkov in spoznavanja z likovnim ustvarjanjem. To je za avtorja točka preloma z več vidikov, saj je gledanje in motrenje podob pojavnega sveta ter slikanje le-teh pod vekami zavesti in v paleti obzorja domišljije povsem drugačno od izzivov, ki jih pred ustvarjalca postavlja surovo neizprosna "belina" platna.
Slikanje je na tej stopnji v svojem bistvu bodisi izražanje ali pa (po)ustvarjanje; poskus ujetja nečesa neulovljivega. In ko končana slika naposled zapusti udobje fluidno spremenljive idejne popolnosti hotenja posameznikove vizije, obstane kot "predmet", v katerem lahko sleherno oko opazovalca vselej in vedno znova zrcali svoje pojavne svetove, svojo domišljijo, obzorja in svoj lepotni kanon.
Proces učenja je pri vsem kreativnem namreč pogojen tudi z vzpostavitvijo čustvene distance do lastnih del ter sposobnostjo sprejemanja kritičnega pretresa različnih mnenj in namigov.
Zato moramo pozdraviti pogum Dominika Lozarja ter s prijaznim pogledom nepretenciozno prepoznavati prve poteze slikarja.
Slikar samorastnik je korenine slikarskega izraza in motivnemu svetu pejsažev in tihožitij primernega likovnega načina zasidral v polju tradicionalnega slikarstva, ki ga smelo zastopa slika Vinograd; slogovno lovi krhko ravnotežje na presečišču realizma in naive, z nekaj posrečenimi zdrsi v smeri simbolno povedne ambivalentnosti, kakršna je dramatično poosebljena slika Šah. Vendar je v fazi usvajanja formalnih znanj vsak podrobnejši slogovni oris preuranjen, saj v resnici ne moremo vedeti (do) kam bo avtorja vodila pot iskanja in preizkušanja. Formalne prvine snovanja, ki pogledu dozdevno v trenutku in podzavestno narekujejo stopnjo prepričljivosti likovnega dela, so najbolj dovršene, kadar so najmanj opazne in je iluzija naslikanega popolna.
Iskanje "popolnosti" je plod našega gledanja pojavnega sveta in primerjanja njegovih posamično izbranih odslikav s spoznavno celoto. Sugestivno tihožitje Sončnice je v tem pogledu s svojo prepričljivo plastično modelacijo z uporabo chiaroscura ob zares zgledno harmonično ubranem pejsažu Jesenski dan med predstavljenimi deli najbolj uspešno, saj so formalni vidiki naslikanega pri obeh že dovolj dovršeni, da prisluhnemo pripovedi podobe. Podobno je s sliko Breza, kjer je avtor z igro fokusa in radikalnim izrezom segmenta deblo mlade breze ločil tako od korenin, kot tudi od krošnje in nakazal eksistencialni premislek.
Veščine slikanja so ob pomoči talenta, volje in vztrajnosti priučljive in manko formalnega znanja ne sme zasenčiti samouka, ki na platnu šele snuje razumevanje za lastnosti barv in postopke njihovega mešanja in nanašanja, uporabo prostorskih ključev ter mnogih drugih orodij in prijemov. Opozoriti velja, da sta posnemanje in upodabljanje le dva od njih in da je pri tihožitjih Dominika Lozarja Sadje v skledi (I, II) moč zaznati tudi snovanje posamičnih elementov stvarnega sveta kot sebi lastnih entitet, ki jim s pojavnim svetom, iz katerega so našli pot na sliko, ni več smiselno iskati povezav, saj jim je lastna geometrija vdihnila nov smisel, ritem in volumen.
Z odprtim srcem avtorju izrekamo spodbudo in želimo veliko uspeha pri nadaljnjem delu.
Jaka Racman
(21. avgusta 2023)
