V velikem življenjskem loku se je dvigala kvišku sila ustvarjalnega duha, razsvetljevala je obzorja in stopala v novo dobo - umetnost in njena resničnost. Kajti umetnost se rodi tam, kjer obstaja neskončno hrepenenje, ki že od pamtiveka išče resnico in lepoto, tam, kjer se svet zliva v harmonijo brezčasnega. Samo umetnost ima to veličastno poslanstvo, da se ustoliči v monumentalni katedrali večne resnice in lepote. Vanjo so vstopili samo poklicani in v času pustili svojo sled.
Bil si izbran in poklican, da premaguješ preizkušnje, ki jih je od tebe terjalo življenje, in da te preda umetnosti, zato, da te ta obrusi in prekali ter te izroči v najčistejši podobi, skozi katero odsevaš v svojih stvaritvah. Nikoli ne bomo izvedeli dokončno, kdo je izbral koga v tem stvariteljskem načrtu usode … ali umetnost tebe ali ti njo. Slikanje, ki ti je postalo odrešitev, rešitev, neskončno raziskovanje, osvobajanje, ljubezen in strast. Slikanje, ki je postalo utelešeno hrepenenje tisočerih upodobitev tvojega sveta. V tej brezkončni zakladnici se je iz preteklosti in sedanjosti porodila prihodnost, ki bo jutri bogatila nove rodove.
...
Stojan Zafred - tvoje ime bo ostalo trajno zapisano v srcih ljudi in v katedrali umetnosti.
Polona Škodič
(Izsek iz govora V Slovo Stojanu Zafredu (1951-2002), januarja 2003, ob slikarjevem pogrebu)
