
Že drugič letos je nas je pretresla vest, da je smrt prekinila ustvarjalno življenje in načrte našega slikarja. Roman Gruntar, krajinski slikar, ki je slikal z usti in je s svojim izgledom kot tudi slikarskimi deli nemalokoga spominjal na Vincenta van Gogha, je sklenil svojo življenjsko pot, star le 56 let. Za njim ostaja praznina tudi v družini slovenskih slikarskih kolegov združenja VDMFK in Založbe UNSU. Ostajajo pa tudi lepi spomini na skupne trenutke, še toliko bolj dragoceni, ker so nenehne zdravstvene težave Romanu srečevanja le redko dopuščale. In ostajajo neminljive sledi njegovega slikarskega ustvarjanja, ki mu je pomagalo premoščati neštete ovire, presegati hude omejitve in ostajati v stiku z naravo, po kateri je ves čas hrepenel in jo s predanostjo vse svoje biti prenašal na slikarska platna.

Hvala, Roman, za vse dragocene prispevke v naši skupni družini, za vso skrbnost, s katero si vsako leto posebej zavzeto ustvarjal motive za izbor reprodukcij na voščilnicah in koledarjih, da bi z njimi osrečil ljudi širom Slovenije.
Prihodnje leto nas bosta v pomlad budili Tvoji sinički na razcveteli veji z umetniškega koledarja.
Tebi naj pojejo rajske ptice najlepše melodije, da boš v objemu narave, ki si jo ves čas imel neizmerno rad, spokojno počival.

Roman Gruntar je od leta 2003 s svojimi slikarskimi deli redno sodeloval na skupinskih likovnih razstavah slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami, pod okriljem Založbe UNSU. Na žalost je bil Roman šibkega zdravja in se je skupnih srečanj na različnih likovnih razstavah in delavnicah le stežka udeleževal, vendar pa je svoja dela z veseljem in s ponosom razstavljal. Tudi mi smo bili vedno ponosni nanj, na njegovo močno voljo do življenja in ustvarjanja ...
Spomine na našega slikarja Romana Gruntarja in utrinke iz obdobja osemnajstih skupnih let delimo na povezavi:
(Roman Gruntar in Silvo Mehle sta bila prva slovenska slikarja, sprejeta v Mednarodno združenje umetnikov, ki slikajo z usti ali nogami (VDMFK) v času po ustanovitvi slovenske založbe - Založbe UNSU)
Roman je imel ves čas svojega življenja na invalidskem vozičku in slikarskega ustvarjanja trdno oporo v velikem vzorniku in prijatelju Vojku Gašperutu Gašperju. Na pogrebu je Vojko prijatelju izrekel poslednje besede slovesa:
Spoznal sem te v »Zavodu za rehabilitacijo«, tisto leto, ko si se ponesrečil. Stanje ni bilo spodbudno. Komaj, komaj si premikal roke. Bil si precej odločen in videl sem, da si se pripravljen boriti. Namreč vsakdo, ki pristane na vozičku, upa, da bo po določenem času verjetno ponovno shodil. Bodril sem te in ti govoril, da je še vse možno, tudi čudež, ampak da kljub temu sam postori vse, kar je v tvojih močeh.
Prišel si domov, v Borjano. Vključevanje v družbo je bilo naporno. Težko si prenašal to, da prej za življenje nisi potreboval nikogar, sedaj pa si postal praktično čez noč odvisen od drugih. Ožja in širša družina ti je stala ob strani, toda skozi pogovor sem začutil, da si želel veliko več od življenja. V tistih trenutkih si začutil breme vozička v vseh svojih dimenzijah. Tu sem ti res bil v oporo, kajti jaz sem imel veliko več tovrstnih izkušenj. Tvoje življenje na vozičku so sicer spremljale težave, ki so te velikokrat prisilile v nove in nove zdravstvene posege, mnogo prebitih dni po bolnicah in zgolj ležanja v postelji.
Splet nesrečnih ali srečnih okoliščin te je peljal tja, kjer prej še nikoli nisi bil. Prav zato so se ponudile možnosti, ki jih drugače verjetno ne bi nikdar odkril.
SLIKARSTVO!
Naj povzamem tvoje besede:
» S slikanjem sem si krajšal dolge ure dneva in dokazoval sem se samemu sebi, kakor tudi okolici. Na ta način sem leta 2003 postal štipendist mednarodnega združenja VDMFK in član slovenske založbe UNSU. Srečanja pod okriljem založbe UNSU, ki organizira razstave in likovne delavnice, mi pomenijo lepa doživetja, kjer se srečam s podobno hendikepiranimi, ki se med seboj izpopolnjujemo. Zelo lepo se mi zdi , da z našimi slikami na voščilnicah osrečujemo državljane med božično-novoletnimi ter velikonočnimi prazniki.
Predvsem pa, slikanje je postalo moj užitek, saj sem se tako še bolj poistovetil z naravo, ki jo ponazarjam in po kateri nenehno hrepenim. Slike odražajo mojo zazrtost vanjo in preprostost, s katero doživljam čutenje naravnega prostora, predvsem mojega gorskega krajinskega sveta. Vse upodobitve narave na mojih slikah so resnične in hkrati poenostavljene.«
Tudi sam sem te navduševal nad slikanjem in se veselil vsakega tvojega novega dela.
Slikarijo si vzel resno, in začele so nastajati vedno boljše slike. Opažen nisi bil več le kot oseba na vozičku, ampak kot resen ustvarjalec likovnih del, v krogu širše skupnosti, kakor tudi med stroko.
Sam sem pri tebi najbolj občudoval tvojo pokončnost kljub vsem problemom, ki so bili tvoj redni spremljevalec. Trenutki, ko sva klepetala po telefonu, so zame bili in bodo ostali velika dragocenost. Krasila te je hudomušnost in včasih sva se oba na svoj račun prav pošteno nasmejala. Predvsem pa sva te »telefonske trenutke« dobro izkoristila za izmenjavo mnenj o novoustvarjenih slikah. Bil si brez mentorja, zato si moje nasvete vsrkal vase kot žejna zemlja dolgo pričakovani dež.
Zadnjič sva se videla letos avgusta. Bil je lep sončen dan, pričakal si me na vozičku pred hišo, s slamnikom na glavi, spominjal si me na van Gogha. Pokazal si mi svoje nove slike in hotel moje mnenje. Še si imel načrte pred sabo, a jih je kruta bolezen prekinila.
Roman, počivaj v miru.
Vojko Gašperut Gašper
(ob slovesu na pokopališču v Borjani, 27. oktobra 2021)
