
Ko smo se v petek, 13. decembra, s slikarji težko pričakovano srečali na likovni delavnici in razstavi "Moja Slovenija" v Jožefovi galeriji Doma Marije in Marte v Logatcu, naše Nevenke ni bilo z nami. V mislih smo ustvarjali še zanjo, občudovali njene slike, ki so bogatile našo skupinsko razstavo, in upali, da bomo še kdaj skupaj. Nismo vedeli, da nas Nevenka spremlja že iz onostranstva. Dan prej se je poslovila s tega sveta. Vest o njeni smrti je legla na nas kot težka senca in veselje spremenila v žalost. Naše zemeljske poti so se razšle, svetli spomini na naša druženja in povezanost v likovni ustvarjalnosti in življenjski sili pa ostajajo jasni in neizbrisni.

Nevenka Gorjanc je živela in dihala za umetnost. Slikanje ji je osmišljalo življenje. Slikala je, ko je bila žalostna, v stiski ali vesela. Tako je v desetletjih predanosti likovnemu izražanju ustvarila obsežen umetniški opus, ki ostaja kot neminljiva priča njenega življenja.
Slike Nevenke Gorjanc odražajo avtoričino zapisanost perfekciji in realizmu, obenem pa so tudi lirično izpovedne, saj skoznje preseva njena afiniteta do narave ter vsega ljubkega in iskrenega. Tudi izbrane Nevenkine slike na skupinski razstavi v Logatcu pričajo o njeni strasti in veselju do upodabljanja narave, zlasti živali. Ob njih je umetnostni zgodovinar Jaka Racman na odprtju razstave izpostavil opis priznanega likovnega kritika, ki je nekoč o njenih konjih napisal: »Večina slikarjev slika konje s človeškimi očmi, vendar le redki znajo naslikati konja s konjskimi očmi, kot je to znala Nevenka.«
"Do visokih razsežnosti dognana motivika konjev" - ki jih je Nevenka tako rada opazovala na hipodromu, ko ji je zdravje to še dopuščalo - "predstavlja nesporno zvezdniški vrhunec in avtorski prispevek Nevenke Gorjanc v svet umetnosti. Svojstvene, čeprav v vsem bistvu njene, pa so tudi številne, na cvetovih marljivo razigrane čebelice" zapiše Jaka Racman o obeh avtoričinih najprepoznavnejših motivikah.
»Skozi zabrisane poteze slik je slutiti sledi večnosti, ki postavijo pod vprašaj vse, kar je samoumevno, celo dojemanje časa, saj je v hipnem vtisu optičnega zapisa zgoščenih mnogo ur čuječnosti in predanega ustvarjalnega dela; trenutnost sama, kot prevladujoča entiteta likovne umetnosti pa si podaja roko z brezimno daljnostjo, ki jo skozi čas vsak človek doživlja … vselej enako in vsakič drugače.«
Jaka Racman na odprtju skupinske razstave »MOJA SLOVENIJA« 13. decembra 2024 v Logatcu
Čeprav je videti, da se je s smrtjo čas ustavil, prelomil, da je življenje naše Nevenke ugasnilo, kakor pri slikah slutimo sledi večnosti.
Draga Nevenka, hvala za vse lepe skupne trenutke, za dragocene vezi, ki si jih spletla in negovala z nami, za vse čudovite slike, s katerimi si segla v srca tolikih ljudi. V naših srcih ostajaš zapisana za vedno!
Razpri krila in poleti na svojem belem konju v neizmerno lepoto in popolno svobodo, katere uvid in hrepenenje po njej Ti je na tem svetu dajalo izjemno izrazno moč, da si ustvarila bogat slikarski opus, ki ostaja neminljiv spomin tudi za tiste, ki Te niso osebno poznali.
