Kot otrok, ko se še nisem zavedala svoje bolezni, sem bila zelo živahna. Ko me je mama na prvi šolski dan nesla v šolo, sem vriskala od veselja. Pristno srečo sem doživljala na tleh, v stiku z živalmi, še posebej z mačkami. Delili smo si enako "perspektivo". Zelo rada sem risala in občudovala barve ter z njimi eksperimentirala, čeprav sem zaradi spinalne atrofije le s težka držala čopič, ki je bil zame težak kot jeklena palica.
Bolezen je žal napredovala, a me ni ustavila. Nasprotno, s čopičem v ustih sem še močnejša. Slikanje mi osmišlja življenje. Slikam, ko sem žalostna, v stiski ali pa ko sem vesela. Poglobim se v svoj svet, kjer začutim samostojnost, lepoto in neizmerno svobodo. Članstvo v mednarodnem združenju VDMFK pa mi prinaša še dodatno motivacijo. Tu sem lahko med svojimi ljudi, ki čutijo in dihajo za isto stvar. Umetnost!
