Dobrodošli v spletni trgovini Založbe UNSU. Z nakupom izdelkov pripomorete, da se slikarji, ki slikajo z usti ali nogami, preživljajo s svojim delom. Hvala!
Dostava po Sloveniji. V jubilejnem letu: brezplačna poštnina pri vsakem nakupu. Pregled ponudbe in naročilo ⭢

Košarica
0,00 €

Moja zgodba

Image with ornament

Nevenka Gorjanc

Sem človek, ki dano življenje gleda s svetle plati. Z vero in upanjem lažje premagujem svoje življenje in s tem drugačnost.

Otroštvo sem preživela v toplem družinskem okolju. Kot otrok, ko se še nisem zavedala svoje bolezni, sem bila zelo živahna. Ko me je mama na prvi šolski dan nesla v šolo, sem vriskala od veselja. Bila sem zelo zvedav otrok, želela sem biti v ospredju, tako v družbi kot v znanju. Pristno srečo sem doživljala na tleh, v stiku z živalmi, še posebej z mačkami. Delili smo si enako "perspektivo".

Slikarski talent sem podedovala po očetu. Kot uradnik ni imel časa, da bi se posvetil slikarstvu, je pa moji sestri večkrat pomagal pri šolskih obveznostih in ji kaj narisal. Jaz sem ga pri tem samo opazovala, zdel se mi je veličasten.

Po desetem letu starosti se je moje življenje spremenilo v "popotovanje" iz bolnišnice v bolnišnico v želji po izboljšanju mojega zdravstvenega stanja. Počasi sem začela spoznavati realno stanje in da bom v življenju prikrajšana za mnogo stvari. Začela sem se privajati na nov način življenja, na življenje, ki bo sestavljeno iz prilagajanja. Moje veselje do risanja pa se je vedno bolj krepilo in raslo. Zelo rada sem risala in občudovala barve ter z njimi eksperimentirala. Od okolice sem dobivala pohvale in potrditve. Tudi v šoli so učiteljice opazile moj talent in govorile: "Ti boš slikarka!" Takrat se še nisem zavedala, da bo čopič moj "večni spremljevalec".

V lovranski bolnišnici sem srečala slikarja, ki je risal portrete s svinčnikom. Prosila sem ga, naj nariše še mene, a me je zavrnil. Sem se pa narisala kar sama, s kemičnim svinčnikom. Naslednji dan je bil moj prijatelj zelo začuden in navdušen obenem. Prinesel mi je  barvice in papirje. Moje slikarsko veselje se je iz dneva v dan bolj krepilo, tudi zdravstveno osebje je občudovalo moje slike. Moje veselje in samozavest pa sta samo naraščala. Žal pa je moja bolezen vedno bolj napredovala in mi jemala moči za ustvarjanje,  tako da sem si morala pri slikanju pomagati s čopičem v ustih. To mi ni jemalo volje, tako je ta način slikanja še vedno moj spremljevalec.

Slikanje mi osmišlja življenje. Slikam, ko sem žalostna, v stiski ali pa ko sem vesela. Poglobim se v svoj svet, kjer začutim samostojnost, lepoto in neizmerno svobodo. Ustvarjalnost ti da občutek koristnosti in potrditve, s tem pa osrečuješ sebe in ljudi, ki so ti blizu.
Zelo rada slikam živali. Še kot otrok sem rada slikala muce, ker sem čutila njihovo toploto in toplino. V vsako žival se nekako vživim in jo zlahka narišem.

V kratkotrajni vezi z ljubljeno osebo sem rodila hčerko Urško. Pri njeni vzgoji sem šla skozi različne stiske, ker mi je odvisnost od drugih jemala suverenost vzgoje. Tudi Urška ima slikarski talent, ki ga je podedovala po meni, a žal jo družina ta trenutek preveč zaposluje, da bi se posvetila slikanju.

Moj dom je že vrsto zadnjih let oddelek za invalide v Domu starejših občanov Ljubljana Bežigrad, kjer živim s sebi enakimi in ustvarjam.

V svoji slikarski karieri sem imela že nekaj samostojnih razstav, tudi prodajnih. Od svojih slik se vedno težko ločim, ker se zelo navežem nanje.

Hvaležna sem Vojku Gašperutu za vse vzpodbude, še posebej, da sem se mogla včlaniti v združenje VDMFK, saj mi to daje nov zanos in smisel v življenju. Zelo sem hvaležna tudi šefinji Klári, ki me podpira in razume na moji poti.

Moja iskrena želja je, da bi lahko še naprej ustvarjala, da bi imela še dovolj moči in delovnega elana.

Fotogalerija likovnih del

Vse slike so avtorsko zaščitene.