
V skupnosti Založbe UNSU in slovenskih slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami, spet žalujemo. Zaključila se je življenjska pot še enega našega slikarja. Gospod Franc Avberšek, ki se je kot zadnji slovenski slikar pridružil Mednarodnemu združenju slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami, in je v svojem izjemno težkem stanju zadnjih let vztrajno kljuboval viharjem in prebijal meje nemogočega, je 14. januarja v poslednji nevihti izgubil boj za življenje.
Franc Avberšek je vse življenje polno živel in bil dejaven in družbeno priznan na mnogih področjih. Tudi po težki nesreči je ob neomajni podpori družine nenehno sledil vodilu, ki si ga je zadal: "Kljub skrajšanim vejam se je moč upirati dežju in nevihtam ter slaviti življenje. Kljub omejitvam, tudi najtežjim, se ga je treba veseliti, ker je dragoceno."
To je sporočal tudi s svojimi slikarskimi deli. Žal se je sredi zavzete ustvarjalnosti novega poslanstva njegovo življenje nenadoma izteklo. Zadnja bitka je bila pretežka. Na koncu izjemno bogate knjige njegovega življenja so ostali nepopisani listi.

Franc Avberšek je pustil svoj pečat ne le v krogu svoje drage in ljubeče družine, domačega kraja in širše okolice, temveč tudi na državni ravni, tako v gospodarstvu, politiki, okoljevarstvu in umetnosti. Pustil je neizbrisne sledi dobrega in lepega - v svojih delih in v srcih ljudi, s katerimi se je srečeval na svoji življenjski poti. Mnogi se ga bomo spominjali, mnogi ga bomo pogrešali.
Spoštovani gospod Avberšek, dragi Franci! Hvala, da ste v svojem izjemno dejavnem življenju izbrali tudi pot ustvarjanja, kjer smo se lahko spoznali in zbližali. Za vedno nam boste ostali v lepem spominu in s svojim klenim duhom, voljo, vizijo in modrostjo tudi v velik navdih.

Za našega slikarja Franca Avberška je sonce poslednjič zašlo. Njegove slike, polne svetlobe, pa ostajajo za vedno. Tako kot za vedno ostaja živ spomin nanj.
Z velikim spoštovanjem se ga bomo spominjali kot gospoda z izredno voljo do življenja in umetniškega ustvarjanja in Človeka z veliko začetnico.
Franca Avberška je k likovnemu izražanju na način slikanja z usti vzpodbudil Vojko Gašperut Gašper. Veselil se je vsakega njegovega uspeha, še posebej priznanja združenja VDMFK, ko je zadostil njihovim visokim standardom za sprejem kot štipendista. Na pogrebu se je prijatelju Franciju poklonil z besedami:
Dragi Franci,
spoznala sva se pred približno štirimi leti na likovni delavnici Zveze paraplegikov v Celju, ko si bil že na invalidskem vozičku. Vzpodbudil sem te k temu, da si tudi ti vzel čopič v usta in začel slikati. Že v mladosti si risal in kasneje kiparil, zato ti je nov način ustvarjanja kmalu dal novo energijo. Ustvaril si čudovita dela, na podlagi katerih si bil v začetku leta 2020 sprejet v Mednarodno združenje umetnikov, ki slikajo z usti ali nogami, VDMFK, s sedežem v Liechtensteinu.
S slikanjem pa je napredovala tudi tvoja rehabilitacija, dobil si več energije, več si zmogel. Veselil si se druženja z nami na likovnih delavnicah in tudi na rehabilitaciji na morju. Bil si velik ljubitelj narave in si jo rad upodabljal tudi na platnu; predvsem drevesa, ki so imela zate simbolni pomen. Modroval si: “Tako kot jaz namreč živijo povsem na mestu, a vseeno neprestano rastejo.”
Veselil sem se druženja s tabo in z Alenko in ponosen sem, da sem lahko prispeval majhen drobec v tvoje bogato ustvarjalno življenje.
Franci, pogrešali te bomo.
Iskreno sožalje ženi Alenki, otrokom in vnukom, v mojem imenu in imenu tvojih prijateljev slikarjev in Založbe UNSU.
Vojko Gašperut Gašper
(ob slovesu na pokopališču v Velenju, 19. januarja 2022)