Dobrodošli v spletni trgovini Založbe UNSU. Z nakupom izdelkov pripomorete, da se slikarji, ki slikajo z usti ali nogami, preživljajo s svojim delom. Hvala!
Dostava po Sloveniji. Brezplačna poštnina pri vsakem nakupu. Pregled ponudbe in naročilo ⭢

Košarica
0,00 €

Moja zgodba

Življenjska zgodba Angele Medved, kot jo je slikarka sama zapisala v svojem jubilejnem 80. letu življenja

Image with ornament

Angela Medved

Rojena sem bila 27. maja 1932 v Spodnjih Jablanah pri Cirkovcah staršem najemnikom kot četrta od devetih otrok. Otroštvo in mladost sem preživljala v rojstni vasi, ki leži med Pragerskim in Kidričevim na Dravskem polju, sedaj pa živim samostojno življenje v Hotinji vasi pri Mariboru.

Od rojstva mi ni dano, da bi uporabljala roke kakor drugi, zato pa sem, čeprav drugačna, z neustavljivo voljo zmogla vse, kar zmorejo drugi. Seveda mi ni bilo vseeno, da sem drugačna od drugih. Vendar nisem želela biti zato manjvredna. Neusahljiva želja, da bi znala in zmogla vse, kar zmorejo drugi, mi je dajala voljo, da sem poskušala in vedno znova poskušala tako dolgo, da mi je nazadnje uspelo uresničiti zastavljeni cilj.

Naprej, že pri šestih letih, sem začela pisati z nogo, nato pa opravljati še vsa vsakdanja dela. V rani mladosti sem vsa dela opravljala na skrivaj - na podstrešju. Bilo je zelo težko. Povsod sem bila zapostavljena, nisem toliko veljala kot zdravi otroci. Vsi so me gledali postrani, ker sem bila drugačna; poleg tega smo bili doma tudi zelo revni. Dostikrat nisem imela kruha, da bi potešila lakoto. Starši, sestre in brata, ki so šli na delo h kmetom na vasi, so tam jedli, meni pa so nastavili košček kruha na okno. Kadar sem šla mimo njega, sem odkrhnila nekaj drobtinic. Ko ga je zmanjkalo, nisem vedela, ali ga je pojedlo sonce ali jaz. Kruha ni bilo več, lačna pa sem še bila.

Ko sem bila stara osem let, so me starši dali k nunam v Slovensko Bistrico. Nune pa so me poslale v Zagreb v bolnico, kjer so mi z operacijo zravnali desno roko, vendar nisem dobila opornice, ker se je začela vojna. V času vojne sem pri devetih letih začela hoditi v nemško šolo, po preobratu pa v slovensko. V Zagrebu sem govorila hrvaško, v šoli v Cirkovcah pa nemško, kar me je potem v slovenski šoli zelo motilo.

Šolske izobrazbe imam tako bolj malo, vendar pa sem se naučila šivati, plesti, kvačkati, kuhati, uporabljati telefon, TV sprejemnik in druge tehnične pripomočke, slikati na svilo, klekljati ter nazadnje še slikati.

Pred skoraj petdesetimi leti sem v uspeli dobrodelni akciji dobila svoj prvi pletilni stroj, s katerim sem si služila za preživetje in urejanje novega doma. Neizmerno sem hvaležna vsem dobrim ljudem, ki so mi pomagali uresničiti sanje.

Šele po petdesetem letu sem začela s slikanjem in uspelo mi je postati članica Mednarodnega združenja umetnikov, ki slikajo z usti ali nogami s sedežem v Liechtensteinu, sedaj s podružnico v Ljubljani. V svetu likovne umetnosti sem se znašla kot samouk, ki skuša s svojim skromnim znanjem izraziti sebe in svoj čut do vsega lepega, kar nas v vsakdanjem življenju obdaja. V vseh teh letih sem naslikala že nič koliko slik in vsaka slika, ki nastane, je del moje ustvarjalne izraznosti, saj slikam z veliko ljubezni do cvetja, zelenja, narave in vsega, kar nas obdaja. Med mojimi slikami tako prevladuje cvetje, hiše, krajina in tihožitja. Sem ljubiteljica rož, cvetja in zelenja, ki me spremlja povsod, zato ga tako rada upodabljam. Hiša je zame zavetje in dom, zato jih rada rišem. Zelo sem povezana z okoljem, naravo, zato rada slikam vasice in krajinske podobe. Tihožitja pomirjajo in sporočajo prijetno domačnost. Še posebej pa sem ponosna na svojo upodobitev štorkelj v njihovem gnezdu.

Na raznih srečanjih, prireditvah in razstavah me obiskovalci pogosto sprašujejo: "Kako je to sploh mogoče?" Moje odgovore bi nekako takole strnila: "Preživljam se z delom svojih nog. Ne gre samo za preživetje, gre za nekaj več, kar vsakemu izmed nas vrača človekovo dostojanstvo. Ne gre za velike življenjske želje, gre za majhne in tihe sreče."

Nikoli mi ni dolgčas, malodušja ne poznam. Vsak dan mojega življenja je nov izziv, da bi se naučila česa novega, nekaj, kar še ne znam. Človek ne more biti srečen v svojem življenju, če ni zadovoljen z malenkostmi, ki jih ponuja življenje, če nima volje, če nima poguma. Da resnično uresničujem svoje poslanstvo, se tako udeležujem raznih srečanj, delavnic, likovnih kolonij, razstavljam in sem članica Mednarodnega združenja umetnikov, ki slikajo z usti ali nogami, Društva upokojencev Hotinja vas, Kolpingove družine Slivnica, Ročnodelskega krožka Slivnica, Turističnega društva Hotinja vas, Rdečega križa, Društva invalidov Maribor ter Društva krščanskega bratstva bolnikov in invalidov.

V letih mojega likovnega ustvarjanja je nastalo že ogromno likovnih del, ki sem jih razstavljala na skupinskih ali samostojnih razstavah. Samo v letošnjem letu sem imela deset samostojnih razstav in sodelovala še na desetih skupinskih. V preteklih letih je bilo teh razstav že več deset, zato jih tukaj ne morem vseh našteti, želim pa povedati, da sem razstavljala na zelo različnih razstaviščih v različnih krajih v Mariboru, Ljubljani, Kamniku, Murski Soboti, Slovenj Gradcu, Zaplani, Petrovčah, Hočah, Slivnici, Hotinji vasi, na Vrhniki, Pragerskem, v Zagrebu, Rovinju in še kje. Za udeležbe na razstavah, likovnih kolonijah, raznih delavnicah in drugih srečanjih sem prejela številna priznanja in zahvale.

Načrtov imam še veliko, volje tudi, živim skromno, vendar srečno.

V Hotinji vasi, decembra 2012



Angela Medved je polno živela in ustvarjala vse do svoje smrti, 7. aprila 2017, v 85. letu starosti. Leto pred smrtjo je svoj življenjski opus ustvarjalnosti razstavljala v Ljubljani, v galeriji družbe Salus,
na pregledni razstavi Življenjsko delo Angele Medved, postavljeni v organizaciji Založbe UNSU.

Fotogalerija likovnih del

Vse slike so avtorsko zaščitene.