Jože Vodušek (1967-2013)

Življenjska zgodba Jožeta Voduška, kot jo je slikar zapisal pet mesecev pred smrtjo

Jože Vodušek

Moja zgodba

Sem Jože Vodušek, doma iz kraja Kapele - to je v okolici Brežic, kjer sem bil leta 1967 tudi rojen. Osnovno šolo sem obiskoval v Kapelah in Dobovi, poklicno šolo za mizarja pa v Škofji Loki. Po končanem šolanju sem se zaposlil v Tovarni pohištva Brežice, kjer sem delal do usodnega leta 1991, ko sem v prometni nezgodi z motorjem utrpel hudo poškodbo vratne hrbtenice. Od takrat sem popolnoma hrom od vratu navzdol. Po dolgotrajnem bivanju po bolnicah in v URI Soča sem po 16 mesecih vrnil domov, v domačo oskrbo, kjer tudi sedaj živim.

S slikanjem sem se začel ukvarjati na predlog in nagovarjanje Benjamina Žnidaršiča in Vojka Gašperuta v letu 2004.

Začetki so bili seveda težavni, a sem se kmalu privadil. Prve slike sem predstavil na likovni koloniji v Semiču spomladi 2005. Strokovna mentorja sta menila, da so nekatere slike primerne, da jih pošljem na mednarodno združenje slikarjev, ki rišejo z usti ali nogami, VDMFK. Jeseni 2005 sem dobil obvestilo, da bom z marcem 2006 postal štipendist tega združenja, na kar sem zelo ponosen.

Do sedaj sem naslikal več kot 200 slik, različnih velikosti in motivov, in imel devet samostojnih in več kot dvajset skupinskih razstav.

Pri mojem delu me podpirajo: Založba UNSU, mednarodno združenje VDMFK, Zveza paraplegikov Slovenije, Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja; največji podporniki pa so seveda moji domači.

V Jereslavcu, 27. novembra 2012

Spomin Benjamina Žnidaršiča na slikarskega kolega in prijatelja

In memoriam

Jože Vodušek

(1967-2013)

Jože Vodušek je bil v življenju nemalokrat trdo preizkušan, še posebno po poškodbi hrbtenice, ko mu je usoda vedno znova nalagala nove in nove zdravstvene težave. Z nezlomljivo voljo in potrpljenjem se je z njimi vztrajno boril in kljub hudim telesnim omejitvam in vsem težavam živel in ustvarjal z iskro v očeh. Aktivno je deloval kot slikar, bil je dejaven v Društvu paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja in v Zvezi paraplegikov Slovenije.

Po rehabilitaciji se je najprej začel ukvarjati z računalništvom, kar pa zanj ni bilo dovolj. Pričel je še slikati z usti. V zelo kratkem času je kljub hudi gibalni oviranosti, ki mu je dovoljevala le premikanje glave, in nenehnim zdravstvenim težavam razvil svoj slikarski talent. Leta 2004 še nepoznan na slikarskem področju je v letu 2005 že potrkal na vrata Mednarodnega združenja umetnikov, ki slikajo z usti ali nogami, kjer so v njem hitro prepoznali perspektivnega slikarja in ga že 1. marca 2006 sprejeli kot štipendista v to elitno združenje.

Njegova upornost in vztrajnost sta se v tehniki akrila in olja na platno prepoznala v kreativnosti slikanja. V njegovih delih srečujemo scene pejsaža, vedut, mrtve prirode in rožnih šopkov. Občutek za lepoto, ki ga je Jože nosil v sebi, je najraje prenašal v motive svojega domačega življenjskega okolja. Navezanost na domači kraj je v njem vedno obstajala kot glavni smisel in pomen; in z njim Jože ostaja za večno povezan. Njegova likovna dela pa ostajajo kot neminljiv spomin in spomenik njemu in njegovemu delu.

Benjamin Žnidaršič
(24. septembra 2020)