Dobrodošli v spletni trgovini Založbe UNSU. Z nakupom izdelkov pripomorete, da se slikarji, ki slikajo z usti ali nogami, preživljajo s svojim delom. Hvala!
Dostava po Sloveniji. Brezplačna poštnina pri vsakem nakupu nad 30 €. Pregled ponudbe in naročilo ⭢

Košarica
0,00 €

Življenjska pot

Image with ornament

 

Stojan Zafred

Suhoparni podatki iz razstavnega kataloga nam povedo, da se je Stojan Zafred rodil leta 1951 v Postojni. Po končani šoli, ki jo je obiskoval v Divači, je študij nadaljeval na Tehniški šoli za elektrotehniko v Ljubljani. Leta 1970 se je z mladostniško nepremišljenim skokom v morje (Ankaran) ponesrečil in od tedaj je na vozičku. Tu pa se naša zgodba pravzaprav šele prične. Ni namreč nebogljeno sprejel svoje usode, temveč se je s podvojeno močjo lotil nečesa, kar se je glede na njegovo tedanje psihofizično stanje zdelo nemogoče - slikanja z usti. Za svoje "drugo" življenje si je torej izbral umetnost in temu cilju podredil svojo ustvarjalno energijo, ki je v njegovem bitju tlela kot iskra ognja in jo danes lahko v prispodobi primerjamo s plamtečim ognjem; bolj ko se mu približujemo, bolj žari.

 

Pred nami je torej slikar, ki že dobrih dvajset let svojo življenjsko energijo posveča izključno slikarstvu, in plod njegovih prizadevanj so številne slike v oljni tehniki in grafična mapa, v celoti posvečena Krasu. Zafreda bi lahko uvrstili med samouke (samorastnike), vendar bi to bila dokaj pavšalna ocena, saj je že zdavnaj prerasel okvire amaterizma. Pravzaprav še veliko več - z nenehnim samoizobraževanjem je navdušil številne akademske slikarje in likovne kritike, ki mu vsi po vrsti priznavajo akademski nivo, nekoliko bolj sramežljivo pa ga nekateri uvrščajo med plodne tvorce sodobnega slovenskega slikarstva.
Tako je leta 1993 zapisal publicist, bibliotekar, prof. Slavko Gaberc iz Izole.

Pred ponesrečenim skokom v preplitvo morje se je ukvarjal z glasbo. Bil je član Godbe na pihala Divača, član ansambla Veseli ventilčki in kasneje ansambla Diamanti iz Kopra. Njegov inštrument je bila trobenta. Blizu mu je bila popularna glasba, rhytm&blues. Glasba je bila čar njegovega življenja. Brezskrbno predajanje glasbi in uživanje življenja je bil njegov modus.
In 1970 se zgodi preobrat, diagnoza tetraplegija. Glasba in slikarstvo se povežeta in slikarstvo postane nadgradnja glasbe. Njegovo glasbeno pot zamenja slikarska paleta z barvami.

Stojan Zafred: Proti koncu leta 1972 sem dobil oljnate barvice in moja prva "prava" slika je bil škotski ovčar, z velikim veseljem sem slikal glasbenike (L. Armstronga, E. Claptona), ko pa sem začel potovati po Krasu, so me najprej pritegnile stare bajte. Oživeli so spomini na otroštvo, na vasico Gorenje, od koder je bil moj oče doma; ponovno sem obiskoval Vipavsko dolino in materin rojstni kraj. Občudoval sem naravo, kamnite portale, okna, ograje ... in vsi ti kamni so me preporodili in me spomnili na prejšnje življenje. Naj zveni še tako čudno - zame se je začelo novo življenje, bolj polno in dosti manj tragično kot si ljudje na splošno predstavljajo. Odkril sem namreč nekaj, kar mi je kot "normalnemu" človeku neprestano bežalo izpred oči, namreč skladje lepega in dobrega, njuno prežemanje in enotnost. Prevzele so me lepote narave, lepote pristne ljudske kraške arhitekture oz. stavbarstva, skratka tistega prvinskega življenja, ki v sodobni družbi že dalj časa izgublja svojo identiteto.

V obdobju (1972/1973) je spoznal akademsko slikarko Seko Tavčar, ki je postala njegova mentorica in ga obiskovala na domu v Divači skoraj dve leti. Seka ga je torej prva "opazila" in spoznala, da se v njem skriva slikarski talent. Sledilo je poznanstvo s pokojnim akad. slikarjem R. Hlavatyjem, ki mu je dajal koristne napotke in mu veliko pripovedoval o slikarstvu in umetnosti. To je bilo obdobje, ko je postal znan zaradi svojega načina dela (slikanje z usti), manj pa zaradi kvalitete samih slik.

Stojan Zafred: Bežna srečanja z Avgustom Černigojem, Zvestom Apolonijem (pomagal mi je pri prvi razstavi) in Stojanom Razmovskim ter njihove pozitivne ocene mojih del so samo utrdila moje prepričanje, da sem na pravi poti, da se mi je ponovno razkril moj izgubljeni in ponovno najdeni svet - Kras.

Leta 1976 pride v slovenske kinodvorane kot predfilm kratkometražni, osemminutni film; dokumentarni film 1976 - (Ljubo Struna, Rajko Ranfl); SLIKAR - Stojan Zafred.

Leto 1979 - nova prelomnica v Stojanovem življenju. V Ljubljani je spomladi spoznal glasbenico, flavtistko, fotografinjo, ki je jeseni istega leta postala njegova žena in življenjska sopotnica. Zaživel je novo, še bolj polno življenje. Sem srečen človek, moja žena mi je bila usojena, ona je moje dopolnilo, je vedno znova in znova potrjeval.

Od leta 1984 si sledijo mnoge razstave v zamejstvu (Italija), istočasno pa je prišlo do izredno pomembnega srečanja z akad. slikarjem Milkom Bambičem, ki je morda tudi prvi dojel globoko sporočilnost Zafredovih del. Prav tako je pustil neizbrisen pečat v Zafredovem življenju dramaturg, filozof, esejist, kritik Taras Kermauner, ki je leta 1985 podal oceno Stojanovih slikarskih del (olje-platno).

Leta 1986 Stojan Zafred postane štipendist mednarodne organizacije slikarjev VDMFK, Vereinigung der Mund und Fussmalenden Künstler, 1992-ega leta pridružen član in 1998-ega polnopravni član omenjene organizacije.

Leta 1997 TV Slovenija snema dokumentarni film o slikarju Stojanu Zafredu, ki še isto leto pride na televizijske ekrane; dokumentarni film - 30 minut, (scenarij, Elke Gaga Stojan, režija, Bogdan Mrovlje); RODIL SE JE BOG V MENI - Stojan Zafred.

Leto 2001 - Dva jubileja - življenjski in umetniški.
Slikar Stojan Zafred, ki z izjemno in spoštovanja vredno voljo deluje in ustvarja med nami v Divači, praznuje letos dva jubileja: 50. obletnico rojstva ter 30. obletnico ustvarjanja in dela z mladimi.
Njegovo delo ne cenimo le občani Občine Divača in vsa slovenska javnost, ampak sta našega slikarja pod okriljem Mednarodnega združenja slikarjev VDMFK s sedežem v Liechtensteinu spoznala in ovrednotila tudi Evropa in svet. Stojan Zafred je ambasador Divače, saj je ime svojega rodnega kraja ponesel povsod tja, kjer so bila razstavljena njegova dela. In razstavljal je domala po vsej Sloveniji in v zamejstvu ter drugod v Evropi, kakor tudi na Japonskem in marca lani v Avstraliji …
… Poleg tega, da svojo življenjsko energijo namenja ustvarjanju, že tri desetletja dela tudi z mladimi - od tistih prvih stopinj, ko je kot predsednik Mladinskega kluba animiral kulturno življenje v Divači, pa številni obiski šolarjev v njegovem ateljeju in slikarjeva gostovanja po šolah, do umetnikovega vodenja likovnih delavnic v vrtcih in šolah, kjer na mlade prenaša svoje znanje in spodbuja spontano ustvarjanje. Vsako leto Občina Divača podeli priznanje in nagrado, Zafredovo umetniško delo /grafiko/, najuspešnejšemu učencu divaške šole. Občani Občine Divača jubilantu, svojemu slikarju Stojanu Zafredu, iskreno čestitamo za umetniški uspeh in za uspešno delo z mladimi.
Tako pa je zapisal marca 2001 Rajko Vojtkovszky, dr. vet. med., župan Občine Divača.

Zafredovo ustvarjalnosti polno življenje je pritegnilo marsikatero medijsko hišo. Posneti in zapisani so bili premnogi intervjuji in razmišljanja o njegovem ustvarjanju. Šolarji, dijaki in študentje so ga pogosto obiskovali na njegovem domu, tako živo in doživeto je bilo njegovo pripovedovanje, da je na podlagi njegove izpovedi nastal marsikateri referat ali diplomska naloga. Vrata v njegov dom so bila vedno odprta za vse.

Za njegova slikarska dela so pisali recenzije: Milko Bambič, Taras Kermauner, Jožef Matijevič, Polona Škodič, Dejan Mehmedovič …!

Svoje samoizobraževanje o umetnosti, slikarstvu, kulturi je Stojan Zafred pridobival tudi na potovanjih po evropskih državah in Avstraliji.

Leto 2002 - žal ga je usoda drugič udarila za vedno; čeprav ji je dolgo kljuboval, je v Ljubljani 29. decembra 2002 izgubil bitko za življenje.
Leto 2003 - slovo od Stojana Zafreda na pokopališču v Divači.

"Tvoja neposredna odprtost, komunikativnost in ogromna volja po ustvarjalnem življenju pa ostaja med nami. Daje nam zagon, pogum, voljo po doseganju ciljev, ki se nam zdijo nedosegljivi" se je z besedami slovesa v imenu vseh od Stojana poslovil njegov sošolec in prijatelj.

V bogatem arhivu (tiskani mediji, publikacije, katalogi, knjige …) o Stojanu Zafredu zasledimo kar nekaj priznanj in nagrad, ki jih je prejel. Zadnja nagrada, ki mu je bila dodeljena, pa je '' Zlata paleta – 2002 za barvno grafiko – PANJ'', ki jo podeljuje Zveza likovnih društev Slovenije.


Zbrala in pripravila Jožica Zafred
(Divača, 25. maja 2020)

Zapustil bom sled

Vse skupaj se je pričelo v začetku 70. let, ko sem po nesreči ostal prikovan na posteljo. V bolnici je tista mučna tišina, in ko ostaneš popolnoma sam, gredo razmišljanja v smer: ali živiš še samo zato, da lahko spiš in ješ, ali obstaja še kaj več. V začetku sem ves čas ležal v bolniški postelji, s pogledom uprtim v belino zidov, s podzavestno željo, da bi "razbil" to belino, da bi jo zapolnil ... to je bil začetek mojega razmišljanja o slikarstvu. ...
Ko sem bil tako najpogosteje prepuščen samemu sebi, sem dobil zdravniški izvid, ki me je ožigosal kot nezmožnega za kakršnokoli delo! To je bila odločilna prelomnica, nisem se predal usodi, v meni se je prebudil moj lastni ego, bog v meni, rodila se je želja po ustvarjanju, hotenje je premagalo vse prepreke in razočaranja, pripravljen sem bil na novo življenje.

Slikarstvo je zame način razmišljanja, način življenja, esenca s kopreno večne skrivnosti. Občutek praznine je pogojen z razmišljanjem - zakaj sploh to počnem. Ni pomembno, ali je to kamen, rastlina ali človek; vsaka stvar je podvržena nenehnim spremembam ali razvoju, o čemer poroča vsemu vesolju in s tem priteguje nase pozornost. Umetniška dejavnost je najboljša priložnost za opazovanje človekovega uma, čutenja in mišljenja posameznih ljudi. ...

Imam občutek, da se vsak razmišljujoči človek sprašuje o smotrnosti svojega početja. Zame je izredno važno, da zapustim sled v času in prostoru. V kraški mikrokozmos želim vstaviti kamenček, podobno kot npr. Kosovel, Spacal, Černigoj. Prepričan sem, da mi to uspeva.
...

izsek iz intervjuja Slavka Gaberca s Stojanom Zafredom:
SLIKAR STOJAN ZAFRED – ZAPUSTIL BOM SLED
(Primorska srečanja, 1993, št. 145) 

Fotogalerija likovnih del

Vse slike so avtorsko zaščitene.