Danes smo v globoki žalosti k zadnjemu počitku pospremili našega izjemnega slikarja in velikega Človeka, steber in srce slovenske skupnosti slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami, našega prvega moža
Vojka Gašperuta Gašperja.
Ko smo od blizu in daleč prihajali v Koper k slovesu od našega dragega Vojka, skozi s soncem obsijano zasneženo pokrajino - vse do Primorske -, je bilo, kot bi nam vse te brezmejne vedute naslikal Vojko sam. Oživljajoča svetloba, razkošje neštetih odtenkov beline, ki jih je znal Vojko tako mojstrsko upodobiti – kot bi gledali njegove zime na velikih platnih naše krajine … Tako žive, tako svetle, tako kot njegove slike, tako kot on … poln življenja, ki si utre pot čez še tako težke ovire, predan slikanju in izpolnjevanju svojega poslanstva. V polnosti ga je izpolnil. Ne doumemo njegove nenadne smrti, ne doumemo, da smo se na obeh mednarodnih razstavah slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami, – v Ljubljani, 5. decembra, in v Zagrebu, 17. decembra - zadnjič srečali. Bil je, kot vedno, navdih vsem, šel je od enega do drugega slikarskega kolega in vsakemu je imel še kaj posebej zanj povedati. Čez deset dni je nepričakovano za vedno zaspal.
Mraz bolečine tiho preobraža svetloba in pričuje o Življenju, ki ne mine
Težko je zaobjeti Vojkovo bogato življenje v en spominski zapis, najti prave in izbrane besede za njegove izjemne dosežke in presežke, kakršne zmorejo le res veliki ljudje. Vojko je nedvomno bil velik Človek. Ni presežnih besed, dovolj velikih, ki bi izrazile njegovo veličino.
Vojko Gašperut Gašper je bil steber in srce naših slikarjev, ki slikajo z usti ali z nogami. Skupaj s Stojanom Zafredom sta v slikanju z usti orala ledino na Slovenskem in tlakovala pot drugim invalidom, da so našli nov smisel življenja v likovnem ustvarjanju in pot do samouresničitve prek mednarodnega združenja VDMFK, še preden je Slovenija dobila nacionalnega zastopnika njihovih interesov – Založbo UNSU. Vojko je bil »slovenski Stegmann« (nemški umetnik, ki je slikal z usti, ustanovitelj VDMFK). Kakor je Arnulf Erich Stegmann iskal slikarje invalide po svetu in jih vzpodbujal k resnemu likovnemu ustvarjanju, tako je Vojko z neomajno zavzetostjo usmerjal na slikarsko pot invalide v domovini (pa tudi v okolici), ki jim je nesreča življenje postavila na glavo. Mnogo jih je "spravil izza štirih sten", jim pomagal in svetoval, jih vzpodbujal in jim bil v oporo, se veselil njihovih uspehov, jim bil prijatelj, mentor, zaupnik, oče. Večino slovenskih slikarjev, ki slikajo z usti ali z nogami, je prav Vojko vzpodbudil k slikanju. Pokazati invalidom, da obstaja pot do novega smisla življenja in njegove uresničitve, si je zadal za poslanstvo, ki ga je živel ves čas in v vsej polnosti.
Vojko Gašperut Gašper je pustil globoke in neizbrisne sledi v nešteto srcih različnih svetov in skupnosti, prepletenih skozi njegovo bogato življenje in delovanje, tako usodno zaznamovano s težkimi preizkušnjami in trpljenjem, a vedno tudi z dostojanstveno držo, trdnim upanjem in neuklonljivo voljo.
Skoraj štirideset let je bil Vojko spoštovan in nepogrešljiv del slovenske in svetovne družine slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami.
Bil je vrhunski umetnik, neumorni pričevalec vere v dobroto in lepoto, človek, ki je doživel neizprosnost kamnite kraške pokrajine, a na svojih slikah prek njenih brezpotij vztrajno upiral pogled v njeno darežljivost in v brezmadežno jasnino vseobjemajočega neba ter vseh njegovih odsevov.
Verjel je, da iz slik zavedno izžareva večno živa misel kreacije in tudi vsa vanje vložena energija, ter videl smisel v razdajanju za višji cilj…
Ostal bo simbol svetosti življenja, za katerega se je - vsemu navkljub - vedno zavzemal.
Življenja, ki vsem na očeh zmaguje in cveti, tudi ko med suhim kamenjem vztraja le plameneči ruj,
in življenja, ki tiho upa na polet v Nebo, ko v jutro novega dne – med ponižne trave, za katere ve le, kdor jih je v noči orosil in ob zori posipal nanje iskre komaj prerojene Luči –, zasije svetloba.
Dragi Vojko, hvala za Tvoje izjemno Življenje, hvala, da si neprecenljivo obogatil svet in naša srca!
Svet si učil leteti; leti zdaj, povzdignjen v Nebo, srečen s svojo Danico v brezmejni svetlobi večne Luči!
V praznini, ki je zazevala ob Vojkovi nenadni smrti, njegov duh in delo ostajata glasnik nesmrtnega spomina.
Vsem, ki smo imeli privilegij, da smo ga poznali, in ga bomo pogrešali, pa tudi zaveza, da njegovo duhovno zapuščino živimo in širimo naprej. V moči Vojkovega zlatega pečata, neizbrisno vtisnjenega v srca, ki plemeniti naša življenja.
Vojku so se ob zadnjem slovesu prišli poklonit tudi mnogi slikarski kolegi, ne le iz Slovenije, tudi iz Hrvaške, Poljske in drugod.
Dragi Vojko!
Slikarji in slikarke, ki slikamo z usti ali nogami, pa tudi drugi slikarji in slikarke v okviru Zveze Paraplegikov Slovenije se danes poslavljamo od človeka, umetnika in prijatelja, ki je s svojo življenjsko potjo pustil globoko sled – ne le na slikarskih platnih, temveč predvsem v srcih ljudi.
Vojko Gašperut je bil član Mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami. Na področju kulture in umetnosti je bil eden izmed pionirjev slikanja z usti v Sloveniji. Skupaj s Stojanom Zafredom sta zaorala ledino in tlakovala pot vsem slikarjem, ki so v Sloveniji do danes ustvarjali in ustvarjajo z usti ali nogami.
S svojim delom je odprl vrata novemu razumevanju umetnosti, kjer omejitve telesa nikoli niso bile ovira ustvarjalnosti duha.
Več kot petdeset let je Vojko ustvarjal, slikal in skozi barve pripovedoval zgodbe o življenju, vztrajnosti in upanju. Njegova dela so bila razstavljena na številnih razstavah doma in po svetu, kjer je s svojo umetnostjo in življenjsko zgodbo nagovarjal širok krog ljudi.
Ni deloval samo na slikarskem področju, temveč tudi na humanitarnem in socialnem. Njegovo delovanje je pomembno prispevalo k razvoju organiziranega povezovanja paraplegikov in krepitvi njihovega položaja v družbi.
Njegovi uspehi na različnih natečajih in EXtemporih so dajali vzpodbudo in samozavest tudi nam, zato smo se veselili vsakega njegovega uspeha. S tem je dokazoval, da je mogoče z voljo, delom in predanostjo preseči še tako velike ovire.
Pomen njegovega pionirskega dela je bil za številne slikarje odločilen in življenjska prelomnica. Posebno mesto v njegovem srcu so imeli mladi invalidi, ki jih je neprestano spodbujal k ustvarjanju, predvsem k slikanju z usti. Bil je
njihov mentor, zgled in opora. Mnogim mladim invalidom je s svojim zgledom prvič pokazal, da je umetniška pot kljub težki invalidnosti ne le mogoča, temveč tudi vredna, priznana in spoštovana. S tem je odprl prostor za samouresničitev, dostojanstvo in občutek lastne vrednosti, ki so številnim slikarjem zaznamovali njihovo nadaljnje življenje.
Zaradi njegove vztrajnosti in poguma so kasnejši slikarji lažje našli pot do izobraževanja, razstav, članstva v mednarodnem združenju ter širšega družbenega priznanja. Njegova zapuščina se kaže v tem, da slikarji, ki danes slikajo z usti ali nogami, ne začenjajo več v tišini in osamljenosti, temveč stopajo po poti, ki je že utrjena, prepoznana in spoštovana. Ta pot pa je nastala prav zaradi poguma, dela in vizije Vojka Gašperuta.
Hvala, prijatelj moj! Hvala za vse barve, ki si jih zapustil svetu. Hvala za pogum, s katerim si oral prve poti, in za vrata, ki si jih odprl mnogim za prihodnost. Tvoja zapuščina živi naprej v delih umetnikov, ki hodijo po poti, ki si jo tlakoval Ti.
Počivaj v miru. Tvoje delo in Tvoj duh ostajata.
Iskreno sožalje izrekam ožji družini in vsem žalujočim.
Benjamin Žnidaršič v imenu slikarjev invalidov
(ob slovesu na pokopališču v Kopru, 8. januarja 2026)
Vojka sem spoznal na zelo nenavaden način. Za to se moram vrniti kar dosti let nazaj, do leta 1996...
On mi je odprl pot v slikarstvo. On mi je povedal za mednarodno združenje VDMFK, katerega štipendist sem nato postal. S štipendijo sem postal drug človek, začel sem spet verjeti vase, počutil sem se spet človek, ki lahko pomaga tako sebi kot tudi drugim. Lahko sem si kupil prave oljne barve in napeta platna.
...
Vojku bom večno hvaležen. Z njegovo pomočjo sem spet postal človek.
Željko Vertelj
Vojko je bil glavni razlog, da je čopič prišel do mojih ust. Kljub temu, da me je več let vztrajno, a neuslišano nagovarjal na sto in en način, naj vsaj poskusim, ni nikoli obupal. Tako sem leta 2021 resnično poskusil, on pa mi je bil takoj pripravljen pomagati z nasveti.
...
Vojko mi ostaja velik vzor v vseh pogledih. Misel nanj bo vedno motivacija, ki mi bo pomagala v trenutkih, ko bom morda podvomil vase. Za Vojkom ostaja velika praznina, a njegov pečat ostaja večen.
Dominik Lozar
... Z Vojkom sva po naši razstavi v Zagrebu za pomlad načrtovala skupno umetniško kolonijo pri meni in njegovo samostojno razstavo v mojem ateljeju in galeriji.
Najino druženje in umetniško delo sta bila nenadoma prekinjena, a Vojko je vedno bil in vselej ostaja z mano, ko slikam.
Stjepan Perković
Odkar sem Vojka spoznal, sem bil neizmerno srečen, da imam tako velikega človeka za prijatelja. Kako dobra in iskrena duša je bil. ...
Ne morem verjeti, da je bilo srečanje v Zagrebu naše zadnje.
Hvaležen sem, da ste me spoznali s takim človekom. Velik je bil in ostal bo v naših srcih.
Mladen Sekulić
