Moja zgodba
Življenjska zgodba Gregorja Janežiča, kot jo je slikar sam zapisal v zadnji pomladi svojega življenja

Gregor Janežič
Rojen sem 31. avgusta 1982 in prihajam iz Celja. Na vozičku sem že 22 let. Pred nesrečo sem bil zelo živahen fant, ki je večino svojega prostega časa posvetil nogometu. Treniral sem ga osem let, vse do nesreče. Že kmalu po začetnih treningih sem spoznal, da se najbolje počutim v golu, zato sem postal vratar. Za tisti čas sem bil kar uspešen, saj sem postal tudi vratar v kadetski državni nogometni reprezentanci.
Po končani osnovni šoli sem se vpisal na Srednjo šolo za gostinstvo in turizem Celje in uspešno končal prvi letnik. Med poletnimi počitnicami pa prišel usoden 3. avgust (leta 1998). S prijatelji smo se kopali v bližnjem Šmartinskem jezeru. Pri igranju sem se pri skoku v vodo prehitro odrinil s pomola in v nizki vodi z glavo zadel ob skalnato dno. V trenutku nisem mogel premikati ničesar več.
Nekaj sekund sem ostal ujet v vodi, potem me je na srečo naplavilo na površje, kjer sem poklical na pomoč in prijatelji so me rešili iz vode. Z reševalnim vozilom so me prepeljali v celjsko bolnišnico. Tako se je začela moja rehabilitacija, ki je trajala dolgi dve leti. Najprej kratek čas v ljubljanskem kliničnem centru in potem več kot leto in pol v rehabilitacijskem centru Soča. Ko sem se vrnil v domače okolje, sem potreboval kar nekaj časa, da se mi je uspelo vključiti v družbo.
Po nekaj letih doma sem se ponovno vpisal v srednjo šolo, smer turistični tehnik, in po štirih letih šolanje uspešno zaključil. V tem času sem se včlanil v Zvezo Paraplegikov Slovenije in v Društvo paraplegikov jugozahodne Štajerske. Udeleževati sem se začel društvenih srečanj in tako spoznaval nove prijatelje in njihove zgodbe. Naše društvo vsako leto med drugim organizira tudi tradicionalno likovno delavnico slikarjev, ki slikajo z usti in nogami. Na enem od takšnih srečanj sem spoznal Vojka Gašperuta in Bena Žnidaršiča, ki sta mi predstavila slikanje z usti. Nad njunimi slikami sem bil zelo navdušen.
Dolgo časa sem razmišljal, ali bi to lahko počel tudi sam. Oktobra 2016 pa sem na likovni delavnici v Celju prvič poskusil in tako se je začela moja slikarska pot. Najprej sem slikal sam doma in si pomagal z YouTube posnetki. Kasneje sem se začel udeleževati likovnih delavnic, ki jih prireja Zveza paraplegikov Slovenije. Tako sem spoznal še ostale slikarje, ki slikajo z usti. Na začetku so mi pomagali z različnimi nasveti in idejami, veliko pa sem poskušal tudi sam doma.
Eno leto je z menoj sodelovala akademska slikarka Severina Trošt Šprogar, ki mi je zelo pomagala pri mojih začetkih; da sem začel razumeti barve, prepoznati, katere najbolj pašejo skupaj, pomagala mi je odkriti zame ustrezne tehnike. Bila mi je res v veliko pomoč v prvem letu mojega slikarskega ustvarjanja. Severina je o meni povedala: "Gregor se izraža s slikanjem v tehniki akrila na platnu. Sliko začne z risanjem na podlago. Motivu, ki ga upodablja, nato s čopičem dodaja barve v pastoznih nanosih ali pa jih »tapka« z gobico ali čopičem, kar mu omogoča bogato plastenje barv in njihovo medsebojno mešanje direktno na platnu. Tehniki, ki ju razvija, v obeh primerih omogočata mehke prehode barv in kompaktno strukturo slike. To mu pripomore, da ustvari največjo izrazno moč motivov, ki jih upodablja, kar se nato odraža v skladnosti barv na končanih slikah. Te nato zažarijo v kvalitativnih kontrastih nasičenih pestrih in nepestrih barv, kot tudi v kvantitativnih kontrastih komplementarnih barv. Motivi, ki jih najraje upodablja, so tihožitja, krajine, velikonočni motivi včasih tudi kakšna morska obala, poskusil pa je tudi že abstraktno figuro v gibanju."
Zdaj mi pri delu pomaga ljubiteljska slikarka Lea Jurak, ki večino svojega prostega časa nameni poučevanju in ustvarjanju svojih novih lepih motivov. Spremlja me pri mojem slikanju, mi pomaga z nasveti pri mešanju barv, me poučuje pri uporabi novih tehnik slikanja in mi svetuje, da moje slike v končni podobi postanejo še lepše.
Zaenkrat slikam samo v akrilni tehniki, ko bom pridobil več znanja, pa bom poskusil tudi kakšno drugo.
Dokler nisem prvič poskusil s slikanjem, se v tem sploh nisem videl; a ko sem videl, da mi uspe naslikati sliko, je bila to zame velika motivacija. Porodila se je želja postajati boljši in boljši ter narediti vsako novo sliko še lepšo.
Slikanje je postalo ena moja velika strast. Poskušam biti vse bolj aktiven, se izobraževati in udeleževati različnih slikarskih dogodkov. Zdaj je slikanje zame tudi kot nekakšna terapija. Ko slikam, pozabim na bolečino, pozabim na vse druge težave. Sem povsem sproščen in uživam v tem, kar delam.
Večkrat sodelujem z Društvom paraplegikov jugozahodne Štajerske, kjer otrokom predstavljamo, kako slikamo z usti, in z Založbo UNSU. Ob prazniku mesta Celja sem slikal tudi že v mestnem središču, na povabilo Rotaract kluba Celje sem razstavljal 8 svojih slik in bil z njihove strani nagrajen za uspešnega mladega slikarja. Pred kratkim pa sem sodeloval na skupinski razstavi slikarjev VDMFK v organizaciji založbe UNSU, kjer smo združeni slikarji, ki slikamo z usti in nogami. Pogosto se udeležujem tudi likovnih izobraževanj in delavnic, ki jih prireja zavod Ars Viva.
Sedaj je slikarstvo moj način življenja. Vedno imam v mislih kakšen nov motiv in ne predstavljam si več tedna, da ne bi česa naslikal. Ko sem bil v začetku leta 2019 sprejet v mednarodno združenje umetnikov, ki slikajo z usti ali nogami, pa je prišla še potrditev, da sem res na pravi poti in da moram s tem samo pridno nadaljevati.
V Celju, maja 2020
Fotogalerija likovnih del
Vse slike so avtorsko zaščitene.
Čoln na obali
Čoln
Šopek tulipanov