Na eni najbolj obiskanih lokacij v Velenju, v Podhodu Pošta, te dni mimoidoče nagovarja navdihujoča razstava slikarskih del in podob ustvarjalnega življenja našega slikarja Franca Avberška.
Razstavo fotografij avtorjevih slikarskih del, obdanih z ustvarjalcu tako ljubo slovensko poezijo, dopolnjujejo tudi podobe izsekov iz njegovega umetniškega ustvarjanja in družbeno aktivnega življenja pred usodnim padcem s češnje pred šestimi leti. Pregledna razstava, postavljena v organizaciji in izvedbi Muzeja Velenje, bo na ogled vse do konca letošnjega junija.
Franc Avberšek, po stažu v Mednarodnem združenju umetnikov, ki slikajo z usti ali nogami, najmlajši slovenski slikar, je v petletnem obdobju slikanja z usti že ustvaril zavidljiv slikarski opus.
Svojo vseživljenjsko družbeno angažiranost zdaj, v letih po nesreči, ki je usodno zaznamovala njegovo življenje in življenje njegove družine, ob trdni opori in pomoči žene v novem poslanstvu odraža v sporočilih na slikarskih platnih. Tudi z razstavo v velenjskem Podhodu Pošte želi prvenstveno ljudi vzpodbuditi k dejavnemu življenju, prek barvitosti slik narave k prepoznavanju njene živosti ter k iskanju samosvojih poti za beleženje vsakemu lastnih opazovanj, občudovanj in občutenj njene pestrosti in navdiha.
Na njegovih slikah prevladujejo motivi dreves. Tako kot on namreč živijo povsem na mestu, a vseeno neprestano rastejo.
V senci in zavetju dreves - 2020-2021
(Vse slike so avtorsko zaščitene)
Umetnosti slikarstva in poezije z roko v roki
Franc Avberšek ima že od nekdaj rad tudi slovensko poezijo. Zato ga veseli, da je svojim slikam na razstavi lahko ob bok postavil tudi nekaj pesniških biserov ljubih mu avtorjev in z njimi pomenljivo zaokrožil sporočila svojih slik. Tu objavljamo dva in vabimo, da se lepote vseh izbranih naužijete pri ogledu razstave v živo.
Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.
Tone Pavček (iz Pesmi o zvezdah)
Jaz sem kakor osamljeno drevo
ob robu razviharjene ravnine,
šibak in sam, brez trdne korenine,
ki bi zagrizla se v peščeno dno.
Zaman iztezam veje pod nebo,
viharji me do sonca ne pustijo.
Rad bi do luči, pa me v mrak tiščijo
in s srdom me teptajo ob zemljo.
A vendar, ko v najhujši bolečini
mi brizgne kri iz dna srca,
ko me prekolje strela po sredini,
hoteč me vreči strtega ob tla,
se vzpnem v poslednji, silni veličini
in zrastem kakor plamen do neba.
Kajetan Kovič: Drevo
Kjer je volja, tam je pot
Franca Avberška je oktobra 2016 Vojko Gašperut, mecen slovenskih slikarjev, ki slikajo z usti, vzpodbudil, da se lahko z umetnostjo ukvarja tudi kot najtežji med tetraplegiki. Da z umetnostjo, s katero se je ukvarjal že prej, ko je predvsem kiparil v lesu, nadaljuje. Drugače.
Pri slikarskem ustvarjanju Francu z mešanjem barv in postavljanjem slikarskega platna pred čopič asistira žena Alenka, saj se zaradi skrajno visoke poškodbe vratne hrbtenjače sam z zgornjim delom telesa ne more nagibati k platnu.